Sami norci.

Nič več ne pišem toliko(krat), kot včasih.

Saj bi rad, vendar ne gre.

O tem, o prioritetah, sem sicer enkrat že pisal, tako da tu ne bi ravno odkrival tople vode.

Ampak tako je.

Ta blog je pač ene take sorte blog, ki omogoča, da ga lahko res brez kakršnih koli zadržkov postavim za nekaj časa v kot, nato pa zopet nadaljujem tam, kjer sem nazadnje ostal.

Ker tak pač je.

Saj veste... nekako... hmm... no, nekako kalejdoskop(ičen).

A je to sploh beseda? :)

Kalejdoskopičen?

Ne vem. :)

No, saj nima veze.

Recimo, da to spada pod kategorijo »vetrocvetk«. :)

Pa da se vrnem nazaj:

no, ko sem tako brskal po starih objavah, sem imel občutek, kakor da listam zaprašen album s fotografijami izpred nekaj desetletij.

Samo, da na njih niso bili obrazi in podobe, ki so mi dandanes bolj ali manj znane, ampak nekaj popolnoma drugega.

V teh besedah sem bil jaz.

Moja duša.

Moja bit, če temu tako rečem.

In povem vam, da sem bil na tisto, kar sem videl, nekako prav ponosen.

Pa veste zakaj?

Ker sem videl, da se skozi čas nisem kaj dosti spremenil.

Še vedno sledim istim prepričanjem, še vedno se borim za iste stvari.

In še vedno verjamem, da nam je (lahko) lepo.

Omejitve so ponavadi res samo v naših glavah.

In to celo ponavadi na tistem mestu, kjer bi moralo biti vse drugo, samo to ne.

Ampak tako pač je.

Ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi včasih skakali v steno z glavo naprej in če ne bi raje pisali blogov o ljudeh in naravi, kakor pa se družili z njimi in šli v naravo.

Noro, a? :)