(Samo)refleksija.

Skrbi me, da ni vse tako, kot  bi moralo biti.

Delno se to pozna tudi iz mojega pisanja.

Objave niso več to, kar so bile; postale so temačnejše.

To vidim tudi sam.

Občutim, ko berem.

Slišim, ko poslušam spremljajoče komade...

Ne uide mi.

A (samo)ocenjevanja itak nisem nikoli prenesel.

Da bi mi kdo solil pamet?!

Kaj vam pa je.

Nikdar!

Sam sem najpametnejši, najlepši, naj oh in sploh.

Vse naj naj.

Čisti Žare lepotec.

Ne more sedaj neka budala sedaj meni govorit, kaj lahko in kaj smem.

Kaj bi bilo prav in kaj je narobe.

Kaj je levo, kaj desno.

Kaj črno, kaj belo.

Go screw yourself, rečem.

Pa je res tako?

Na zunaj je kdaj pa kdaj videti tako, a ne boste verjeli, v sebi mi je popolnoma vseeno za vsa ta sranja.

Od kod potem ta moja dualnost?

Ker če ti je vseeno za stvari, a ne bi potem človek gledal na ... hmmm... na nič?

A ne bi bil hladen kot špricer tudi navzven?

Mislim, da ja.

A včasih pomislim, da vse skupaj le ni tako preprosto.

Enostavno ne more biti.

Od malega ti filajo glavo s sranjem, ki so ga filali njim.

Kako naj boš potem drugačen?

Zavedati se moraš, da take slej, ko prej izločijo.

Izolirajo.

Včasih tudi zaprejo.

In tam si lahko sam sebi norec.

Tako pa hodiš kod zombi, deluješ kot zombi in se vedeš kot vsak drugi zombi.

Dokler enega lepega dne ne greš mimo ogledala in se zazreš v podobo, ki zre vate.

Potres 9. stopnje je pravljica v primerjavi s tem, kar sledi.