Iz omare...

"Včasih sem kot luna.
Vzidem, se malo nastavljam in mečem v zobe, potem pa zaidem, kot da sploh nikoli nič ni bilo; edini znak, da se je nekaj dogajalo, je samo občasno tuljenje vaških psov in pa neprespane noči tistih, ki to zavijanje poslušajo…

Sam sebe imam za kar precej prizemljenega človeka; verjamem v nekaj splošnih resnic in se jih praviloma tudi zavedam ter držim:

– ne stopaj mački na rep, če ne želiš, da bo zacvilila,
– ne sanjaj o stvareh, ki si jih ne želiš,
– ne sôli pamet tistim, ki si tega ne želijo,
– pretipaj, preizkusi in doživi stvari, dokler se še dá.

Veste, nisem bil vedno tak…
Včasih sem bil bolj normalen.
Hodil sem v šolo, se obnašal okolici primerno in razmišljal o tem, kako ne bi izstopal.
Verjetno ne rabim posebej razlagati, da pri slednjem nisem bil kaj prida uspešen, kar pa seveda niti ni bilo čudno, glede na to, da sem o tem samo razmišljal, storil pa potem nič…

Zakaj pa bi?

Eno najpomembnejših odkritij, ki sem ga spoznal že kmalu v otroštvu je bilo to, da imamo ljudje zelo podobna nagnjenja in vzorce obnašanja, kot večina ostalih pripadnikov skupine, kateri pripadamo…
In kaj stori normalen človek, ko se enkrat dokoplje do znanja, ki ni splošno sprejeto in znano, ima pa veliko manipulativno moč?

Dejstvo je, da svet ni enobarven.
Bil sem mlad, naiven in sem mislil, da držim boga za jajca.
Hvala bogu, sem tudi v knjižnico rad zahajal, tako da se je moralo zgoditi, kar se je pač zgoditi moralo…
Svet ni zaradi tega nič na boljšem in tudi nič na slabšem ne… sem pa zato jaz precej mirnejši in srečnejši.
Kar pa tudi ni malo, če tako vzameš…

Dragi moji…
Čez dva dni odhajam na potovanje.
In kakor za vsako drugo, bom tudi za to rekel te moje že nekaj let znane besede: “Verjetno se vrnem…”.
Ne želim sedaj dramatizirati, ker je za moje pojme pot, na katero nameravam, popolnoma nedolžna in varna pa vendar…
Nikoli ne veš, kdaj se svet obrne v smer, ki jo nisi začrtal.
Zatorej, oprostite besedam, ki so vas morda na nek način prizadele; to ni bil njihov namen…
Oprostite provokacijam in oprostite mojim idejam in nazorom, ki se morda ne skladajo z vašimi.
Kot sem že rekel, svet ni enobarven.
In vsak od nas ima svojo cesto za prehoditi, vsak svojo pot za spoznati in doživeti.
Moja je mogoče malce bolj divja in vijugasta pa vseeno zato nič slabša od vaše…
Je pač moja in naj taka tudi ostane.

Nasvidenje torej…
Naj vam sonce sreče nikoli zaide in naj vam se misli pozlatijo pa kakršne koli že imate…

Iz nemirnega sveta vas pozdravljam, vaš Tomy Skyblue."

(Na pot, 16/05/2012)