Dva iksa.

Dva iksa sem narisal; enega zame, enega zanjo.

Črna, na oranžni podlagi, brez ostrih linij, z nekaj razlikami med sabo.
Pa jih ni videla.
Ko sem jo pogledal, je namreč pela.
Pesem o nebroj zvezdah pred ljudmi, prepletenimi med sabo.
Da je sedaj vse drugače.
Da je tu.
Da diši, kot lahko dišijo samo najlepše rože.
In da stopa po stopnicah, eno po eno, tja do vrha.

A kaj, ko je bilo takrat že konec vsega in smo padali, kot pada dež na Zemljo.
Ostali so škornji, neke stare slike in zbledela, poškodovana krila.
Z njimi pa jaz in vse moje frdamane barve.

Danes sem tu, v krogu se vrtim in pišem o stopnicah in ljudeh.
Pišem o iksih in linijah brez ostrih zob.
Vse je tako in tako za brez veze, a mi je všeč.
Še posebej, ker se vse, vedno znova, čisto slučajno zavrti in povrne tja, kjer se je vse skupaj začelo.

Dva iksa sem narisal; enega zame, enega zanjo.
Črna, na oranžni podlagi, brez ostrih linij, z nekaj razlikami med sabo.

"... še včeraj sem bil tak kot ti,
nekje med upi, sanjami,
na zaletišču vseh želja,
da bi me le neslo tja..." 
Aleksander Mežek