Pozno in nikoli.

Preprosto in enostavno.

Z besedami se namreč da marsikaj - spreminjati, uničevati, postaviti na svoje mesto, vse to.
Ali pa samo preoblikovati do te mere, da niti tisti najbolj informirani ne prepoznajo več prvotne zasnove.

Danes bom o nečem drugem.
Danes bom pisal o tebi in o sebi.
Sprehajati se po umu nekoga, ki ga nisi še nikoli srečal, je namreč najlažje.
Misliš, da vse veš, da vse poznaš.
Vzvodi so isti, pričakovanja podobna, zamere enako globoke.
Vse je postavljeno v konstelacijo, ki nam je domača in nihče, ampak res prav nihče ne more reči, da nismo tega že vse videli in doživeli... Zbegane v vrsti, ki povešajo pogled pred bojazljivci, prestrašene, ki čepijo v kotu ulice, ki jo še psi ne marajo.

Jejo se vsi.
Tisti, ki jih vidim in tisti, ki jih ne.
Za malico in na koncu se jim niti spahne ne.
Ti in jaz pa samo nemo gledava ta preživetveni tok, kjer se močni uklanjajo šibkim v umu.

Včasih je bilo res drugače.
Ampak danes je pač tako.
Živeti je treba v sedanjosti, preteklost je lahko kvečjemu v napoto.
Še posebej, če je lepa in domača.
Kocka usode se pač vrti tako, kot se in ne ti ne jaz ne moreva tu kaj prida storiti.
Lahko gledava in poslušava, a trava, ki poganja pod stopnicami, bo še vedno samo trava, ki raste pod stopnicami,
Najlažje se je namreč obrniti proč in reči, saj bo bolje...
Pa nikdar ni.
Ker je takih ogromno.
Tisti redki posamezniki, ki so drugačni pa se izgubljajo v svojih sanjah in iluzijah.

S preteklostjo je res enostavno.

Lepota sama pride, tisto kar je bilo grdo pa samo od sebe izgine.
Kot sneg pozno pomladi, bi lahko rekel.
Ali pa kot sanje nekje po tridesetem.

"...princip je isti, sve su ostalo nianse..." bi Đorđe zapel.
Ampak kaj pa on ve, kajne?
Po moje namreč še petelina ni nikdar imel pa se vseeno dela, kot da me ne vem kako dobro pozna...
Amater.
Vse za slavo, kajne?
A za to je že prepozno.
Sanje so namreč že zašle, pozno pa je zopet postalo nikoli in nikdar.
Pa naj še kdo razume zakaj...