Čudoviti novi svet.

Simple as that.

Danes tako, jutri drugače.
Na čase se mi je zdelo, da je vse tako enostavno, tako narobe.
A bilo je tako, kot je moralo biti.
Obračal sem se vedno znova, a ničesar znanega ni bilo več tam. Ničesar, kar bi lahko označil za svoje, za unikatno in edinstveno.
Preteklost je namreč taka - ali je, ali pa je ni.
In mojo so langolirji že davno tega načeli, brez da bi me vprašali ali sploh lahko... Super, kaj čem rečt...

Kje je sedaj moj stol, moja miza?
Papirji, koši, škarje za rezat...
Vem, da ti ni bilo vseeno, da so ti zenice skrivale resnico, a tisto, kar je prišlo, je sedaj tu.
Meni pa kakor, da je vseeno.
Pa mi je res bilo?
Da.
Dokler se nisem prebudil. Potem je samo še skelelo in srbelo. Krila, ki sem jih zlepil skupaj so sicer držala, a kaj, ko mi ni bilo za poleteti stran.
In sedaj imam občutek, da mi jih bo strgalo in prestavilo drugemu, bolj potrebnemu.
Misli so res čudovite.
In z rožami, ki so mi jih zmetali pred noge, je bilo lani res enostavno.
Vsi so bili srečni, zadovoljni, brez kančka empatije, brez trohice ljubezni.
Mirno se je vse skupaj odvilo in listi so zopet v celoti popisani.

Na, vzemi sedaj, kar misliš, da je tvoje.
Tudi krila, tudi sanje.
Jaz jih več ne potrebujem.
Tja, kamor grem, je znano postalo neznano.
In z modrimi očmi si domač pa čeprav si tega ne želiš čisto zares.
Mnogi so šli brez dovoljenja, a tisti, ki so vztrajali, so še danes srečni.