Viharna noč.

Preštel sem že vse liste na drevesu pa smo še vedno sami.

Tudi včeraj smo bili.
In dan pred tem.
Nič zato, imamo namreč druge skrbi in te nam ne vzamejo...

"Kar naj pridejo," so rekli samozavestno, kot da jih ne more nič več presenetiti...
Z njimi so se namreč že zadnjič naučili češnje zobati in če se vam zdi, da jim tokrat ne bo uspelo, se motite.
Sicer pa se ne boste sami...
Motili so se tudi že drugi, samo povedali niso tega naglas...
Seveda smo jih mi videli in razbobnali celemu svetu.
Najbolj smešno v vsej tej celi zgodbi pa je bilo to, ne boste verjeli, da se večina sploh smejala ni. Slovensko niso znali niti besedice, nam pa je zmanjkalo svetovljanskosti in znanja tujih jezikov.
Če se znaš po francosko poljubljati in po italijansko voziti, še ne pomeni, da obvladaš umetnost neznanega.

Poglejte mene.
Imam skoraj vse.
A po drugi nič za pokazati.
Verjel sem, da se listi v knjigi obračajo samo naprej, proti koncu...
Verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšen izraz je bilo opaziti na mojem obrazu, ko sem spoznal, da je dovolj samo en piš vetra in si zopet na začetku.
Če ne bi bilo otroškega smeha in nekaj sivih dlak, bi se stavil, da sem zašel v časovni stroj in nevede pritisnil na rdeči gumb...

A kaj bi jamral...
Jamrajo naj drugi, tisti, srečnejši.
Tisti, ki imajo in jim je težko deliti.
Njihovi obrazi bodo še zanimivejši za pogledati, ko se jim ura resetira.
In resetirala se jim bo.
Vsem se.
Tudi tebi.
Meni že nič kolikokrat.

Kje so torej meje znanega kaosa?
Kako doseči, da te bodo slišali?
Kako se skriti pred tistim, kar prihaja?

Nikakor.
Vse, kar je in kar še pride je samo odraz tistega, kar je že bilo.
Zakaj bi se torej bali nečesa, kar smo že doživeli?
Jaz se ne.
Če bo namreč prehudo, bom samo še enkrat pustil knjigo na vetru pa naj me odnese, kamor me ima odnesti...
Črke so že tako in tako zmešane.
Nič zato, če sem tudi jaz.