Na zadnji postaji.

Sallam, dragi moji...
Vrnil sem se.
Nič posebnega, bi človek rekel...
A ni čisto tako... vrnil sem se, ko sem tudi sam že mislil, da se ne bom.
Pa ne, da se ne bi hotel; preprosto zabredel sem, se izgubil in ne našel nazaj.
Marsikdo tako živi.

V življenju je pač tako, da ljudje ves čas nekam odhajamo; eni daleč, eni predaleč.
Tu ni razlik, tu ni pomoči.
Poglej v sebe, poglej okoli sebe.
Ljudje, ki si jih poznal, niso več isti.
Spremenili so se.
Radi celo rečemo, da so ljudje odrasli, dozoreli pa temu ni ravno tako.
Ljudje so postali drugačni.
Slabši, boljši - nepomembno.
V oči bije edino to, da so spremenili načela, spremenili mnenja, prilagodili cilje in umirili strasti.

V mojih sestavkih ljudje niso izmišljeni.
Misli črpam iz realnega življenja; večinoma svojega, se pa v zgodbah najde tudi kdo, ki ga bolje ali slabše poznam. In veste kaj?
Gledati druge in pri tem ne videti sebe je nesmisel.
Ljudje so bili in vedno bodo naša ogledala. Naše želje in naša hotenja so nekaj, kar ne moremo kontrolirati. In če jih ne moremo doseči, jih ponavadi zatremo ali pa pokritiziramo; temu se je skoraj nemogoče izogniti...

Pred leti sem bil drugačen.
Bil sem svoj, poseben in unikaten.
Sedaj sem zopet drugačen.
Sem svoj, poseben in unikaten.

In ti, dragi bralec, si zopet  pristal na moji tapeti.
V sliki, ki se ustvarja pred tâbo je moj odsev in tvoja senca.
In ne glede na to, koliko mi pomeniš, koliko me razburjaš, osrečuješ ali strašiš, ne glede na vse to, je ta gibajoča se slika postala stalnica, ki jo je nemogoče spremeniti.

Zato sem se preprosto spremenil sam.
Zaprl sem poglavje in nato še eno.
Konec ni bil več daleč...
Ostala sta samo še zagrenjenost in razočaranje.
In potem tudi tega ni bilo več...
Ostal sem samo še jaz in moj mir.

***

Tako, dragi moji.
Kaj naj rečem za konec?
Odšel sem na pot, se vrnil in sedaj sem zopet tu.
Zgleda, kot da se ni čisto nič zgodilo.
Kot da je vse čisto isto...
Res je... Zgleda ravno tako.
Ampak svet...
Veste, svet ni več tak kot je bil.
Nikoli več ne bo tak, kot je bil.
Ne vem zakaj bi bil potem jaz isti?
Zakaj, vas vprašam?
Ne.
Nikdar več ne bom isti.
Vlak, ki ga spustiš mimo, odide za zmeraj.

V času.