Sedmina.

Okej, elektriko sem izključil... kaj sedaj?

Ostal je vrt nepokošene trave in nekaj igrač, ki jih nihče tudi za podkuriti več noče.

Pač.

Niso vsi tako usekani, da bi si tako kot jaz na glavo narisali tarčo in se sprehajali po strelišču; to je rezervirano samo za posebne primerke, ki jih na srečo kar nekaj poznam...

Zdej, jaz ne vem, kako me sicer vi vidite, ampak če sam pogledam čez svoje prste proti ogledalu, imam občutek, da v njemu vidim umetnika. Ne sicer tako zelo priznanega in znanega pa vendar... 

Razmišljam, ustvarjam in ljubim, kot znajo samo umetniške barabe z zamolčano kilometrino.

Kdo torej sem?

Večno vprašanje, ki si ga sam (ne boste verjeli) kar velikokrat postavim... O odgovorih niti ne bi, ker jih preprosto ni... Če bi bili, verjemite, da se bi ziher takoj nehal spraševati o tem.

***

Oni dan sem v misli prejel prav posebno sliko... 
V vaški gostilni je bilo posedeno omizje dveh ducatov ljudi in vsi so zrli v svoj krožnik juhe; le-ta je bila je vroča, pekoča in polna rezancev.

Vse, kar se je slišalo, je bilo samo občasno žvenketanje žlic ob krožnike in počasno srebanje sodelujočih na gostiji. 

V kotu je stal mikrofon, za njim pa so vihrale moje raztrgane kariraste srajce; mene seveda ni bilo...

Kdo sem torej?

Nihče, ampak prav nihče se ni vstal in kakšno zinil o tem.

Nič...

Ničesar...

Ali je bilo komu hudo, sicer nisem razbral, se pa spomnim, da ni bilo nikomur enostavno; še posebej takrat ne, ko so ugotovili, da so srajce izginile in de je nekdo tudi mikrofon vzel...

Tudi če je imel kdo namen kaj reči, ni imel več prilike.

***

Veste, tako je ponavadi v življenju.

Ljudje ukrepamo takrat, ko je ponavadi že prepozno, namesto da bi prej kaj storili.

Včasih je dovolj že majhna pozornost, klic, obisk... Znak, da komu nekaj pomeniš, da se nate spomni tudi takrat, ko te ne potrebuje za kakšno uslugo, pomoč.

Sej vem, v življenju je tudi tako.

Res vem...

Tudi občutim kdaj to, na žalost...

Pa vseeno.

Svet gre pač dalje, slika se vrti naprej.

Vse, kar lahko naredimo sami je to, da precvikamo kabel za elektriko in se zopet začnemo posluževati starih, dobrih razglednic.

Teh nam ne more nihče preplesti z reklamami.

***

Dragi moji...

Rad bi vas o nečem obvestil.

Ne, ne umiram, če je kdo dobil ta občutek... :)

No, kaj pa jaz vem... mogoče pa vseeno ja...  Na nek način seveda... :)

Kakorkoli že, spoznal sem, da je zadnji čas, da nekaj storim.

In tudi sem... Odjavil sem se iz FB-ja (op.a.: Facebook).

Sicer bo marsikdo ob tem rekel: "So what!" pa vendar...

Meni se to ne zdi tako majhna stvar.
Je samo prvi korak k drugačnim dnevom...

Dejstvo je, da je FB skozi čas počasi postal nek izgovor za neohranjanje osebnih vezi.
Nadomestek obiskom, klicem, druženju...
Kaj pa jaz vem... Jaz si tega preprosto ne želim več.
Časa je malo in ne želim ga izgubljati za stvari, ki niso pomembne.

Tisti, ki me boste pogrešali in me imate radi, me boste že pokontaktirali, me našli in srečali.

Ostali pa...
Kaj naj rečem... "So long, and thanks for all the fish." :)

Ne pozabite pa tega: rad vas imam vsakega posebej... Vedno sem imel, vedno bom imel.
Imejte se radi tudi med sabo in ne si tega pozabiti povedati.
Verjemite, svet bo zaradi tega lepši... :)

Vaš Tomy Skyblue.