Revolucija... svet v malem.
Prbit, zmatran in v leru.
Zveni znano?
Za vas ne vem, sebe pa niti vprašal nisem, če sem pošten...
Čemu le?
Sej pijanec se tudi ne sprašuje ali je pijan, ampak preprosto plava v občutku, ki ga nosi.
A ni res tako?
No, kakorkoli že, meni se zdi, da bi bilo lahko boljše, dragi moji.
Res.
Življenje, kjer toliko ljudi gleda samo nase, ni vredno te besede.
Nekako imam zadosti vseh teh krivic in nenehnih borb za preživetje, ki mi jih dnevno servirajo.
Skoraj nobenega več ne vidim, da bi nekomu pomagal, ne da bi v zameno kaj pričakoval... Še slabše, v bistvu marsikdo pomaga samo s tem namenom, da bo potem dobil več nazaj.
In to ni prav.
Ni prav, da se svet tako obrača...
Poleg tega se pa dogajajo še ostale stvari:
ravno oni dan sem na trgu jedel sladoled s par prijatelji in živel svoje sanje. Oči so se mi sprehajale po pomanjkljivo oblečenih gospodičnah; pred mano je stal kozarec odličnega sveže stisnjenega pomarančnega soka in dva deci piva (ja, vse to zmažem naenkrat, če se že sprašujete...)
Kakorkoli že, kaj češ lepšega, sem pomislil...
In res mi je bilo lepo.
Prav užival sem v momentu.
Veter je pihljal, smejal sem se, svet je bil lep.
Vse to je bilo krasno in lepo, dokler se ni poleg mene usedla gospodična, ki sem jo sicer vedno vesel, kadar jo vidim, vendar bi bilo tokrat resnično bolje, če ne bi prišla poleg.
No, vsaj z informacijami, ki jih je prinesla sabo ne...
Izkoriščanja, šikaniranje, žlehnoba.
Nisem mogel verjeti, da je lahko toliko ene zlobe v ljudeh, ki jih sicer res da bežno, ampak vseeno kar nekaj časa že poznam.
In vse kar sem si tisti čas zaželel, je bilo to, da teh stvari sploh slišal ne bi...
Ker nimam nič od tega, če mi kdo govori kako je ta in ta slab, oni nesramen in tista nezvesta.
Briga me za te reči.
Res.
Vem in zavedam se, da je časih pod fresko druga freska; to nas itak že zgodovina uči.
No, ampak kot sem že tolikokrat poprej rekel, kdor živi, se lahko uči.
In jaz sem zopet bogatejši za nekaj življenjskih resnic in izkušenj.
Naprimer to, da je treba revolucijo prvo narediti v svoji glavi, preden jo vsiljuješ drugim.
Verjemite mi, da bo slej ko prej zavel nov val, kjer za slabe stvari in slabe ljudi ne bo več prostora, v to sem prepričan.
In takrat tudi za slabe novice ne bo časa.
In to se mi zdi res pomembno, ker konec koncev, tako slabo nam pa spet ni, kakor nam drugi kažejo.
Samo poglejte nase.
Kaj vam pa manjka?
Mislim, da imamo vsi veliko stvari za katere smo lahko resnično od srca hvaležni.
Ne pozabimo tega.
Tako.
Toliko o tem.
Oprostite, če nisem bil bolj konkreten; ni bilo zanalašč.
O slabih stvareh itak ni fajn kaj veliko razglabljati, ker jim potem daš še večjo težo.
Tega si pa ne želim.
Res pa da je ta blog izpovedne narave in vse kar je tu napisano, je napisano z namenom, da sebi olajšam dušo. Zato kdaj pa kdaj tudi kakšna manj prijetna zadeva umaže ta elektronski papir...
Večino se pa vseeno trudim, da pišem praviloma o pozitivnih stvareh. Lepo je kakšno tako stvar deliti z vami.
Kdo si pa ne želi drugemu polepšati dneva?
No, jaz si ga že...
Tako, dragi moji, zdej pa zares.
Za konec vas samo še povabim na Srečanje Gradišč in na kmečke igre v Gradišče pri Šentjerneju. Vse skupaj se bo odvilo 23. in 24. junija, leta 2012.
Sam pri pripravah sicer nisem sodeloval, ker sem imel druge obveznosti, verjemite pa, da so se pa tisti, ki so, izredno potrudili, da izpeljejo lepo prireditev; ne bo vam žal, če se je udeležite.
Tudi sam bi ziher šel tja, če ne bi imel planiranega morja.
Ampak, kaj češ... Vsepovsod pač ne moreš biti.
Kakorkoli že, kjerkoli že boste, mejte se fajn in uživajte.
Jaz se bom ziher imel...
Če me pa kje srečate pa nikar omahovati s cukanjem za rokav... rade volje se odzovem povabilu na špricar... :D
Čau. ;)
 |
| V leru. |
Komentarji