Na avtobusni sem čakal na vlak, a ti s kolesom.

Pijem kafe.
Pijem in poslušam glasbo.
Z eno tako površno oceno, bi lahko rekel, da mi je prav prijetno lepo.
Kava je topla, zmešana z nekaj mrzlega mleka, glasba ravno prav naglas in ne moti.
Vse skupaj prav neverjetno lepo sede.

Če bi mi kdo rekel, naj opišem popolni dan, bi bil verjetno nesramno podoben današnjemu.
Ni mi prevroče, ne prehladno, nisem ne sit ne lačen pa tudi žejen ne.

Že jutro je nakazovalo, da bo dobro; zbudil sem se sam od sebe...
Ura, drugače točna kot da bi bila švicarska, se je predramila šele nekaj deset minut za mano.
Seveda ji nisem zameril... naj spi, saj je sobota, sem pomislil.

Skozi okno je že sijalo sonce in treba je bilo vstati; dan ni bil nič mlajši in čakalo me je kar precej aktivnosti.
Zajtrk z najdražjo, ki bo zopet prav po jutranje prisrčno zalimana, prva kava s prijateljem, ki bo že oddelal del šihta, skok v verjetno najbolj umazana oblačila, kar jih naša hiša primore in preživljanje popoldneva z gladilko, s katero bova nato v ritmu YouTube glasbe kitala prostore v bodočem stanovanju.

Tako...
Sedaj se popoldne počasi preveša v večer in ker imam pred večernim koncertom še nekaj časa, sem se odločil, da se ustavim še na Podstrešju...

Zakaj pa ne.
Prav prijetno je limati besede na neokrnjen ekran, ki vedno znova kliče po zapolnitvi.
Naj se mu torej izpolnejo mokre sanje, ne bo prvič, ne bo zadnjič.

Nekako še vedno čakam, da se končno tudi moje:
oni dan sem mojo drago zaprosil, da me večkrat opomni na projekt, ki ga sedaj že nekaj časa postavljam na stran; nekako se mi zdi, da vse skupaj rabi samo malo vzpodbude, kakšno brco v rit sem ter tja...
Pisanje je vse prej kot pa enostavno.
Predvsem čas, je tisti, ki me baše vedno znova.
Toliko je stvari, ki bi jih naredil pa ima dan samo 24 ur.

Tudi pesem, ki sem jo obljubil prijateljici, nekako ne najde mesta na resničnem papirju.
Drugače pa malo razmišljam, da bi združila moči.
S petjem namreč... nastopanjem.
Simona in jaz.
Mogoče ji to celo predlagam...
Mogoče.

Kakorkoli že, zgodilo se bo točno tisto, kar se mora; na meni je samo to, da sem buden in čuječ.
Tega vlaka si nekako res ne želim zamuditi...
Prijetno vam želim.
T.S.

Time machine.