Pismo prijatelju.
Pozdravljen.
Kako si?
Pa doma? ... vse v redu?
Super. Samo, da je...
Kakorkoli že, verjetno se sprašuješ zakaj ti pišem, glede na to, da se že toliko časa nisva videla...
No, bistvu prav zaradi tega.
Pišem ti zato, ker sem opazil, da te sploh ni več v mojem življenju.
Zdej, ali me je to presenetilo ali ne, niti ne bi mogel čisto zagotovo reči, lahko pa vseeno zatrdim, da mi vse skupaj ni prav nič všeč.
Sej... kako mi pa naj bo?
Ne pokličeš, ne prideš na obisk, ne vprašaš kako sem... nič.
Kot da sploh nikdar nisem obstajal zate.
Ampak tudi tega ne vem, ker te ni, da bi mi to povedal; včasih sva si vsaj preko Facebook-a kakšno rekla, sedaj pa zaradi mojega izpisa iz te storitve, tudi tega ni več...
V bistvu ne razumem, kako to, da te nič ne zanima o meni?
Npr. s kom sem, kaj počnem, ali imam še vedno isti šiht...?
Take stvari; pa saj veš, o čem govorim, kaj čem ti govorit...
No v glavnem, navkljub vsemu se mi zdi, da ta tvoj način ignorance ni čisto pravi, ni čisto iskren.
V bistvu je prav sebičen, zavajujoč in nepošten.
Veš kaj?
Nekako mislim, da je celo prav, da te ni.
Ker če bi bil, ti ne bi niti imel možnosti pisati tega pisma in to bi bilo pa res škoda, kajne?
Ne vem, če me sedaj razumeš čisto, glede na to, da ne slišiš mojega glasú...
Da ne slišiš barve, tonov in načina, kako izgovarjam te besede.
Sej veš kaj pravijo a ne? Papir marsikaj prenese... edino pravih besed ne. Ampak to je že tema za kakšno drugo pismo.
Z današnjim moram žal zaključiti; mudi se mi v mesto, pa še svoj drugi blog moram predtem urediti...
Torej, kaj ti naj rečem za konec?
Lepo bi bilo, če bi ti napisal kaj lepega, nekaj vzpodbudnega in vritbrcajočega...
Da bi me mogoče le poklical in povabil na deci rujnega.
Da bi mi povedal kaj kej počneš in ali je tvoja že noseča...
Sej veš... take stvari, ki jih lahko poveš samo dobrim, najboljšim prijateljem.
Takim, ki jim zaupaš in ki ti stojijo ob strani.
Mogoče sem v tvojih očeh to res prenehal biti, ampak to vseeno ne pomeni, da to sem...
Me razumeš, kaj ti pravim?
Mogoče.
Pa tudi če me ne, ne bo nič narobe. :)
Ko bo čas, boš že prišel in jaz te bom sprejel z odprtimi rokami, v to si lahko prepričan.
 |
| Good ridance, PRH 1.2, Tolmin, SI |
Komentarji