Retrospektiva željá.

Po hrbtu mi je tekel znoj.
Bil je to strah... prvinski, neizbežen, šepetajoč.
Saj niti ni moglo biti kako drugače; poželenje, s katerim sem vstopil v zatemnjeno dvorano, je že zdavnaj zamrlo.
Brez veze.
Kaj sploh delam tukaj, sem se vprašal...

Odgovora nisem nikdar prejel.

***

Dober večer, dragi moji bralci.
Kako ste kaj?
Vam je lepo?
Vam je prijetno?
Tu?
Pred računalnikom?
Verjetno.

Veste, včasih pomislim na vas.
O tem, kaj čutite, ko berete te moje besede...
Razmišljam, ali sem vam mogoče kaj bliže, kot pa sem vam v resnici.
Vem, da ima vsak od vas svoje misli, ki bi jih izrazil navzven.
Mogoče bi nekatere od njih letele celo k meni.
Mogoče.
Najbrž.
Kaj pa vem.

Vsake toliko zagledam kakšne poznane oči; večinoma je to samo za bežen trenutek, ki mine ravno tako hitro, kot pride.
Pa vendar.
Pogled se vtisne v spomin in ni je reči, ki bi mi tistikrat izbrisala vašo dušo iz mojih misli.
Vsakega posebej poznam, vsakemu posebej se vrnem nazaj.
Pri nekaterih samo skozi sliko, ki se je odvila že davno tega, pri nekaterih pa celo dobesedno.

So pa stvari, ki niso več take, kot pa so bile včasih.
Marsikdo bo rekel: "Seveda ne... Saj smo vendar odrasli."

Veste, pa ne vem, če je res samo to...
Ne.
Res ne.
Nekaj drugega se dogaja.

Poglejte naprimer mlade...
Pri mladih je drugače.
Mladi so še ne-razočarani; pred sabo imajo še celo življenje in nič jih ne more zaustaviti.
Zato se tudi tako rad družim z njimi; vlivajo mi tisto svobodo, upanje in elan, ki ga med ostalo večino preprosto več ni.
Čemu je tako, ne vem natančno, ker se nisem nikoli zares poglobil v to, je pa res, da čutim, kje je težava...
In ravno zaradi tega se mi zdi, da nočem aktivno razmišljati o tem.
Le zakaj bi?
Vlak je že itak odpeljal...

... ostal sem na zadnji postaji in mu še danes srečen maham v slovo.