Ozvezdja.

Bil sem brez interneta.

Petnajst dni, petnajst noči - nič posebnega.

Denar sem upravljal preko drugih kanalov, novice spremljal iz časopisov, filme hodil gledat v kino.
Še glasba brez katere mi včasih živeti ni, mi ni delala probleme; prižgal sem si radio in stvar je bila rešena.
Življenje zna biti lepo, ko se enkrat premakneš iz okvirov, ki si jih zgradil skozi leta.

Te dni sem opazil nekaj starih "novih" zadev.
Ljudje, ki jih poznam... No, poznam je mogoče premočna beseda...
V bistvu vem, kdo so...
Oziroma kdo so bili, če sem bolj natančen.
Kakor koli že, hočem povedati to, da sem videl nekatere, ki so postali... kako naj rečem... običajni.
Normalni.
Nič več ekscentričnih oblačil, nič več uhanov v ušesih, nič več žara v očeh, nič več sanj, nič več volje po prepovedanem.

Res je, ljudje so odrasli, se strinjam.
Sprejeli so norme, nekateri morajo skrbeti za otroke, drugi imajo težave s financami, vse sorte se dogaja.
Tudi sam sem odrasel.
Hodim v službo, obveznosti se kopičijo, življenje je čedalje težje.

Pa se ne pritožujem.
Pa tudi spreminjam se ne.
Saj ne tam, kjer je to pomembno namreč...
V vsej tej kakofoniji reči, ki utesnjujejo, sem našel svojo pot.
Je svetla, včasih temna, a vseeno tista, ki ji sledim že desetletja.

Vrečke, ki jih nosim iz trgovine, me ne vlečejo k dnu.
Manjko časa ne spreminja mojega obzorja; razmerje v katerem sem, me spodbuja in ne utesnjuje.
Če bi bilo drugače, me v njem ne bi bilo.

In tako, ko hodim po cesti, gledam sence, ki so mi poznane in ki me niti ne opazijo.
Vesna bi verjetno rekla, da zopet sodim... da ne poznam ljudi in da ne vem, kaj se skriva v njihovih dušah.

Sam bi ji verjetno zopet odgovoril ravno to... da vidim.
Vidim tja, kamor videti ne bi smel.

Večinoma stvari minejo, gredo dalje.
In vse, kar vidim danes, bo jutri nepomembno.

***

Zvezde so posejane po nebu; kdor gleda naravnost, jih ne bo nikoli videl.
T.S.