Marjetice in poper ne gredo skupaj.

Življenje ima eno tako navado, da stvari ves čas nekako obrača na glavo, kajne?
Tisto, kar storiš nekomu drugemu, se ti kaj hitro vrne nazaj.
In to tako dobre, kakor tudi slabe stvari.

Najbolj pa je zanimivo to, da se ti zadeve vrnejo v enaki meri.
Ne dobiš nič več in tudi nič manj ne.
V bistvu dobiš točno toliko, kolikor si si zaslužil.
In konec koncev je tudi prav tako.

Te dni sem se vrgel v nekaj novega, v nekaj čisto drugačnega.
Začelo se je na Novega leta dan.

Za silvestrovo sva krenila v Maribor, na koncert enega mojih boljših slovenskih bendov.
In kmalu po tistem, ko sva se čekirala v bližnji hotel, sva jo krenila malo nižje, do Trga Leona Štuklja.
In tam, na trgu, poleg vseh bank, ki kar kričijo po zaprtju, celo po zažigu, bi človek rekel, stoji stavba, katere gradnjo so nadzirali frančiškani.
Govorim o mariborski baziliki Matere usmiljenja.

Nekaj izredno zanimivega je v teh stavbah, v teh ustanovah.
Vonji, mogočni oboki, poslikave, neka magičnost seva iz njih.
In vse to me tako izredno pomirja, da ne znam opisati.

Naj takoj povem, da se imam v globalu za kristjana.
In da se mi zdijo besede, ki jih slišim ali preberem iz različnih virov... ne vem kako naj rečem... zame imajo nek smisel.
Razumete, kaj hočem reči?

Naj pa takoj jasno povem, da bogoslužja, maš in različnih zaklinjanj, molitev in pridig ne maram.
Ne verjamem, da je lahko nekdo... nek človek... med mano in Bogom.

Verjamem, da Bog je.
Ampak moj Bog ni niti malo tak, kakor ga prikazuje institucija, ki se ji reče rimo-katoliška Cerkev.
Ne morem dojeti, kako lahko ljudje molijo h kipu, ki visi na oltarju.
Ker je samo kip in nič drugega.
In kako lahko mislijo, da jim bodo grehi odpuščeni samo zaradi tega, ker jih povedo nekim neznancem v spovednici...

Energija je drugje.
Energija je okoli nas in to energijo občutim, kadar koli vstopim v cerkev.

Nekaj drugačnega je tam.
Nekaj posebnega.
Nekaj, kar nas dela boljše in srečnejše.

In vse to nima nikakršne veze s tistim, kar duhovniki govoričijo izza oltarja.
Nekoč bo tega konec.
Nekoč bomo šli v cerkev in tam, za oltarjem ne bo nikogar.

Ne bo vrvic, ki bi branile, da bi se sprehodil po energijski točki sveta, ne bo ljudi, ki bi pobirali denar, za tisto, kar bi moralo biti zastonj.

Ampak, kakor sem že na začetku rekel... življenje ima navado, da stvari ves čas obrača na glavo.
In prepričan sem, da se bodo tudi tu stvari v prihodnosti obrnile na glavo.
Kakor se obračajo stvari na glavo tistim, ki so mislili, da storjena akcija nima svoje reakcije.

What goes around, comes around.
Marjetice in poper pač ne gredo skupaj.