Za koga, če ne zase, a?

Spremembe so edina stalnica in na to se včasih pozablja.

Vsi tisti, ki krmarijo s spuščenim sidrom, znajo nasesti na prvi oviri; umrl ne bo sicer zaradi tega nihče, a vseeno ni ravno prijetno vleči iz mulja pet ton tovora, ki ga povprečen človek običajno nosi s sabo.

Seveda se tudi v tistih najtežjih trenutkih mimo vozijo mornarji na svojih nepoškodovanih barkah, ki hlepijo po tem, da bi nam pomagali, a ponavadi med vsem tistim preklinjanjem nad zlo usodo, ki nas je zadela, niti ne opazimo, kako nekdo kriči na krmi in nam maha.

Kaj češ.
Tako je pač življenje.
Ljudje smo večino časa slepi kot kure, pred sabo pa vidimo točno toliko, kot znaša razdalja od prvega do zadnjega prsta na naši roki.

Oni dan sem razmišljal o ljudeh, ki jih poznam.
Ugotovil sem, da sem z nekaterimi vzpostavil stik, ki je bolj podoben bratsko/sestrski ljubezni kot pa prijateljstvu, nekatere pa sem iz svojega življenja popolnoma izbrisal.
Seveda tega nisem naredil zanalašč... ne ene, ne druge skrajnosti... v bistvu se je samo nekako zgodilo vse skupaj.
Sem pa tja se z nekaterimi še vidim, ampak ta odsotnost, ta odtujenost se vidi.
Občuti se jo na način, ki mi je načeloma tuj, ampak ga vseeno prenašam.

Preračunljiv nisem bil nikdar.

Ne vem, če vam je poznan občutek, ko nekaj vlagate v odnos, z druge strani pa tega ni?
Verjetno vam je.
In najboljše, kar naj bi človek naredil v takem primeru je to, da v tak odnos preneha vlagati tudi sam, stvar pa potem posledično itak sama od sebe odmre.
Mislite, da to ni prav?

Ne vem...
Mislim, da je.

Saj prijateljski odnos ni kaj veliko drugačen od partnerskega pa se v njem obnašamo točno tako.
No, vsaj morali bi se...
Če se trudiš, vlagaš, se predajaš, razdajaš, z druge strani pa nič, potem s takim človekom še na kratki rok nimaš kaj delati.

Taka oseba te ne spoštuje, ne ceni, še manj pa ljubi.
To je dejstvo.
V takem primeru je edino logično to, da človeku zaželiš "Srečno!" in se odpraviš novim dogodivščinam naproti.

Težka tema za sredo zvečer, a?

Ja, včasih sem se spraševal zakaj sploh o tem razglabljam.
O ljudeh, ki sem jih včasih poznal...
O ljudeh, s katerimi sem preživljal dele svojega življenja, tako dobrih kot slabih...


In veste, kaj sem ugotovil?

Da so vsi ljudje, ki so na tak ali pa drugačen način izginili iz mojega življenja, še vedno spravljeni nekje v meni in živijo naprej v podobi, ki je njihova najboljša.

Ali je to prav, ali tako slepljenje samega sebe sploh kam vodi pa bo pokazal čas.
Sam o tem namreč nimam niti najmanjšega pojma.:)