Proti jutru.

Se spomnite Snoppy-ja?
Malega psa, ki spremlja Charlija Browna?

Ta pa je bil ena pojava, a? :)
To je bil pes, ki se ni dal motiti.
Če mu je kaj zapasalo, je pa pač šel in tisto naredil.

Zanimiv svet.
Mi večinoma nismo taki.
Večinoma smo podobni sosedovi Francki.
Ali pa Tonetu, če smo že pri tem.
Zjutraj v službo, popoldne po otroke, zvečer pred televizor, če je le prilika.
In tako dan za dnem, mesec za mesecem.

Danes je sodelavec ugotavljal, da vsako jutro srečuje iste ljudi.
Isti obrazi, ki tako kot on, vsak po svoje hitijo v svojo službo.
In te dni, ko sončna svetloba zginja za obzorjem prej kot pa lahko rečemo A!, se zdi, da bomo vsak čas počepnili in omagali od vsega hitenja.

Ne vem.
Tudi sam sem se zamislil o vsem tem.
Kako lahko dnevi res postanejo podobni eden drugemu in kako leta bežijo s tako hitrostjo, da jih niti s pogledom ne moremo več spremljati.
Ja in kaj šele, da bi stopali vštric z njimi...
Nemogoče.
Čisto nemogoče.

Ampak sem pa tja so v življenju tudi stvari, ki znajo zaustaviti vse skupaj.
Nekaterim do tega pomagajo otroci.
Drugemu prijatelji.
Tretjim šport.
Ali pa glasba.
Meni osebno potovanja in vandranja.

Tako je to.

Oni dan sem se celo začel učiti špansko; drugega te dni itak ne morem početi, ker me boli hrbet, moreš verjeti? :)
In mi je všeč.
Ne to, da me boli hrbet, ampak da delam nekaj novega.
Nekaj, kar je zaustavilo tisti nori tek za samim sabo, ki ni bil ničemur več podoben.
Ne vem.
Mogoče me je pa zato zagrabilo v križu...
Da se ponovno ustavim in dam možnost življenju, da me dohiti.
Kaj veš.
Mogoče pa res.

Snoppy že ve...