5. dan.

Jadran, HR

Treseš se.
Lajaš na ljudi.
Vedno bi nekaj več...

Ampak vsake toliko časa se za trenutek ustaviš in se zazreš v sončni zahod. V čudež narave.

In vem, da se takrat vprašaš ali tam, za njim, obstaja še kakšno življenje.
In potem spustiš iz misli tudi to...

Barve se spreminjajo iz modre v nežno oranžno.
In potem v skoraj ognjeno rdečo.
Oblaki se šopirijo, kot da so na kakšnem odru.
Kakor, da je to tudi njihova zadnja predstava...

In potem je vsega konec...

Zopet lajaš. Tokrat nase.
Pa tudi to potem mine.
In potem se samo še treseš...

A se lahko distanciram?
Distanciral se bom.