Časovne komponente mojega življenja.

Z iztegnjeno roko nisem prišel daleč...
Prosijo itak samo še tisti ubogi, in tisti, ki nimajo kaj več za izgubiti; sam nisem ne eno ne drugo...
Nič več...
In to že dolgo ne.

...

Zakaj odločitve najraje požrejo tistega, ki jih je sprejel?
A je to kakšen izprijen božji fetiš?
Šala na naš račun?
Ne vem.
Mi je pa popolnoma jasno zakaj sem pred desetimi leti postal Land Rover s pogonom na vsa štiri kolesa...
Da ne bi kdaj slučajno za vedno obtičal v tem sranju, ki ga servirajo vsem naokoli.

...

Oprostite, dragi moji...
Oprostite mojim herezijam, mojim pokvarjenim spominom... Željam, ki se hočejo umazati in čevljem, ki gazijo vse pod sabo.
Oprostite, da ne razumem tega sveta, njegovih pravil in uveljavljenih načrtov.

Pa saj ne morem biti drugačen...
Vedno sem bil tak.
Tema je bila moj zaveznik, tišina prijatelj, misli sovražnik.
Kako naj potem sledim normam in pričakovanjem?
Kako naj sprejemam odločitve za katere vem, da niso tak začetek, ki ga ljudje pričakujejo, ampak druge vrste začetek: začetek konca?
Kako naj sledim čredi, ki drvi v prepad? V neizpolnjene obljube? V otopelost, zagrenjenost in pozabo...
Ne morem...

...

-"Saj ti si pa tudi že nekaj star, kajne?"
"Mhm. In?"
-"Ja nič... Sam tako pravim."
Nasmejal sem se in nazdravil.
Kaj pa naj?
Itak ne bi razumel tistega, kar bi slišal, če bi odgovoril...

"Na zdravje!"
-"Na kaj pijeva?"
"Hmm... Pijva na to, da ti nikoli ne bo potrebno kupiti vinograda..."
-"Kaj? Kakšnega vinograda?"
"Nevermind... Pijva rajši..."  :)