Na srečni strani Gorjancev.

Življenje mi je pred leti namenilo nečakinjo - nabrito, navihano, nasmejano...
In ta lepota mala me spravlja v dobro voljo že cela štiri leta in dva meseca pa še kakšen dan povrh.
In glede na to, da sva oba izredno pragmatična, sva se že takoj v štartu zmenila za par stvari, ki jih je pač potrebno v odnosu čimprej razdelati...

***

Prva stvar je bilo seveda ime:
"Ti boš Luna oz. včasih lubica mala, jaz pa bom Tomaž, velja?"
Gledala me je seveda precej čukasto, kot je seveda normalno za otroke, ki so stari par mesecev in jim je edina poznana zadeva na svetu domača postelja in mamin jošek...
Pa vseeno... stvari je treba čimprej razdelati...
In tako sva na tisti dan zmenila, da me kliče Tomaž.

Ker pa formalno poleg strica opravljam še "krščansko dolžnost" krstnega botra in bi po slovenskih načelih moralo pred mojim imenom biti vsaj stric, če ne že botrček, je kmalu seveda v družinskih glavah dozorela ideja, da bi storili pa ravno to...

In kar naenkrat se je začelo dogajati, da je postala Luna precej zmedena:
ona ni poznala strica in botrčka...
In ko so ji omenili, da ji je botrček kupil bagra ali kakšno podobno reč, se je revica prav prestrašeno ozirala naokoli kateri galibter ji je pa sedaj za vraga prinesel to igračo, če smo bili pred njo samo njena mami, njen oči ter Tomaž?!
Seveda smo zadevo še enkrat prav na hitro razčistili in od takrat naprej so stvari za vse precej bolj jasne in nedvoumne.
In tako se je končala zadeva z imenom.

***

Nato pa je počasi prišla druga stvar...
kako se bova namreč sporazumevala glede na to, da nobeden od naju še ne obvlada telepatije...

Že od vsega začetka sem se z Luno pogovarjal v "odrasli govorici"; nikdar ne bom razumel, kako je prišlo ljudem v navado, da v pogovoru z otroci uporabljajo raznosorte izpeljanke, pomanjševalnice, skrevljanke, žlubodravščine, itd, itn...

Pri nama ni nikoli bilo: "A boš papala?"
Nope!
Jaz sem jo vedno vprašal, če bo jedla...
In nikdar ni bilo: "Ja, zivjo, bucika mala... Ja, ka pančaš?"
Ne, ne...
"Ja poglej jo frčefelo malo... Ja pa mende ne boš spala, a?"
Tako sva se midva pogovarjala...
In se še zdej.
Seveda je ta pogovor sedaj že bolj sofisticiran, prefinjen, predvsem pa uporaben...
"Luna, a mi prneseš pir, prosim?"
-"Mhm..."
Pridna punca. :)

***

Tako torej...
Načela in običaji gor ali dol, midva z nečakinjo sva v globalu zmenjena.
Je pa res, da naju čaka še ena stvar za prediskutirat... In to je ena izmed najlepših in najbolj skrivostnih stvari na svetu...  Govorim seveda o glasbi.
Začela je z narodno zabavno, sam bog pa vedi, kje bo na koncu pristala...
Vsa je lepa, seveda, vendar ena ji bo pa verjetno pisana na dušo... In če se kaj poznam, bom imel pri vsem tem tudi jaz par prstov vmes...
Ni vrag, da ne, hehehehe... :)

No, tako...
Lahko noč vam želim vsem skupaj.
Še posebej pa jo želim tebi, lubica mala... :*
Tvoj Tomaž. ;)