Bolje ne bo nikoli.

Veseli me modro nebo in ptice, ki letajo v vročini iz grma na grm.
Veselijo butaste vidre, ki ne vejo, kaj bi s sabo in predramljeni medvedi, ki so jim ukradli med, medtem ko so spali, medtem ko so se bahali.
Da ne gre skupaj?!!
Ne seri.
Vse gre skupaj...
Še vanilijev sladoled s kančkom ruma in dvema žlicama sladke stepene smetane.
O, ja... In to celo brez ledene kave, da smo si na jasnem.
Samo prave poteze je treba poznati, prave kombinacije... Toliko, da se ti ne smejijo, toliko je ponavadi dovolj.
Saj veste, improvizacija reši še tako zajeb... situacijo.

Včeraj je bober naskočil z mahom obraslo deblo.
Ljubezen je kruta, je pomislil... Ljubezen se smeje tudi najbolj zvestim.
A to kaj pomeni?
Je v tem skrit kakšen smisel, kakšna poanta?
Ni.
Samo prispodoba je.
Nekaj, kar bi lahko sanjal proti jutru preden bi se ves prešvican zbudil.
Ti pa da misliti, to pa je res. Še posebej, če padeš s postelje...

Torej?
Kaj si ugotovila?
Skačeš po nebu in trgaš vijolice, a vse kar te zanima, je samo eno, edino:
kako bi legla v blatno gnezdo, k pršičem, ki jih tako zaničuješ...
Ne gre skupaj.
Prašiči in vijolice...
Zato si še vedno sama.
Sama in osamljena navkljub sladoledu, navkljub bobru, navkljub medvedom.

Prenehaj, si rekla...
Sanje me bodo spravile ob pamet!
A poglej mene:
vedno nenajavljen.
Pridem pred vsemi, potrgam zavese, ni mi mar za svet, ki se vrti okoli tebe.
Ti pa si samo zakrivaš obraz, kot da bo kaj zginilo, če se boš delala, da ne vidiš.
Pa ne bo.
V življenju ni nikoli tako...

In sedaj bežiš.
Bežiš in se skrivaš pred vsemi, ne moreš, da se ne bi spraševala.
Prepozno je, si rekla...
Ali pa sem si samo mislil tako?
Mogoče... Ne vem.
Itak je mimo.

Včeraj sem bil zopet sam.
Stal sem na sredi poti, zamišljen in z slušalkami v ušesih.
Zdi se mi, da so za mano tulile sirene, ampak nekako sem jih uspel ignorirati.

Crossing the border...