Magdalenice.

Čez nekaj dni praznuje rojstni dan prijateljica, katere po par let niti ne vidim, niti ne slišim.

Njen rojstni dan sem si zapomnil čisto preprosto: vedno je nekaj dni po dnevu neodvisnosti, ki ga redno praznujejo onkraj velike luže.

To ne pomeni, da je bila tudi ona Američanka (čeprav mislim, da je njena družina sicer živela tam nekaj časa pa so se potem preselili nazaj v Slovenijo, od koder so izhajali, ampak ne bom tega trdil, vprašal je pa tudi nikdar nisem o tem...).

Kakorkoli že, kar jo je povezovalo z Američani, je bil avto s katerim se je gospodična pripeljala zadnji dan srednje šole pred naš internat v katerem smo gulili riti tista štiri leta, ki so mi še dandanes v spominu, kot leta, ko se mi je zamerilo laško pivo in leta, ko sem se še česal... :)

To je bilo prvič in zadnjič, da sem v resnici doživel prizor, ki je spominjal na Hollywood.
V glavnem, od takrat naprej je bila za mene "Američanka"...

Ja, tako je bilo to.

Verjetno pa se zdaj kdo izmed vas sprašuje, kako to, da sedaj, po tolikem času, pišem o tem dekletu, s katero v bistvu nikdar nisva nič imela ( da se razumemo...), sva pa vseeno ostala prijatelja in sorodni duši navkljub razdalji, ki naju danes ločuje.
Naj vam razložim:
vsega je kriva tale pesem, na katero sem danes čisto po naključju naletel med brskanjem po YouTubu.

Poslušajte si jo.
Mogoče tudi vas odpelje tja, kamor še sami ne veste, da vas lahko...

"Bilo je jutro po maturantskem plesu.

Sonce je sijalo skozi okna v naše zabuhle face in v sobi čateškega apartmaja, v katerem smo se prebudili, je smrdelo kot v sodu.

Bila nas je večina sošolcev in sošolk, ki smo se odločili, da še zadnjič (eni pa celo prvič) zares zafeštamo preden se odpravimo dalje, v svet.

In ravno takrat, ko sem tudi jaz odpiral svoje oči, se je v sobi razlegla pesem, ki se sedaj verjetno sliši tudi iz vaših zvočnikov, če ste se odločili, da vam med prebiranjem tega zapisa, igra v ozadju.

Dokler se nisem obrnil v stran, nisem videl nič, razen stropa pod katerim sem ležal; bil sem utrujen in žalosten.

Ne vem, kaj je bilo krivo tej žalosti: ali količina alkohola, ki sem jo zaužil prejšnji večer, ali glasba, ki sem se jo naposlušal, ali neko drugo dekle, ki jo nisem podrl, čeprav bi jo lahko...

Ne vem.

Karkoli je že bilo, se je kmalu umaknilo drugi sliki in drugim občutkom.

Obrnil sem se in ravno takrat je skozi vrata apartmaja, vsa nasmejana vstopila deklica, o kateri je tekla beseda v začetku tega sestavka.

Bila je kot deset sonc naenkrat.
Deset sonc, a nobeno ni svetilo name."

***

Tako dragi moji.

Kaj naj rečem?

Ja, ne bom se delal lepega... Priznam, po tistem sem bil zaljubljen še mnogokrat... :)

Včasih srečno, včasih nesrečno, a vedno iskreno.

Ampak tako pač je v življenju...
Polno spominov in magdalenic.

A najlepše in najboljše življenje vseeno prihrani za na konec:

sedaj sem tu, doma in čakam, da se vrne moja iz iz francoskih Alp, kamor je odšla na kolesarjenje ta vikend. 

Pogrešam jo že kar močno in iskreno mislim, da je že čas, da se vrne...

Bentiš in ženske! :)

Ko bi rad mir, jih ni za proč spravit, ko jih pa hočeš, jih pa ni...
Ja, kaj češ... Šalo na stran... :)
Rad bi rekel samo še to:

Tebi, "Američanka", res vse najboljše in najlepše in naj ti sonce sreče nikdar ne zaide.

Tebi, ljubezen moja pa želim, da ti današnji dan čimprej mine in da v službi jutri ne boš preveč utrujena zaradi današnje celodnevne vožnje, predvsem pa ti želim, da nikdar ne pozabiš, koliko mi pomeniš in kako neskončno rad te imam.

Tvoj T.S..

Into.