Cesta, ki ne vodi v Rim.

Mogoče bi pa moral kam oditi...
Sam kam?

Pred desetletjem sem se na starega leta dan odločil, da jo mahnem proti Ljubljani.
Seveda na koncu niti približno nisem pristal tam, ampak tako pač je pri meni...

***

Bilo je nekje štiri popoldne, ko sem se (kot že tolikokrat poprej) odpravljal k bližnjim prijateljem, s katerimi bi skupaj preživeli najdaljšo noč v letu.
Bilo bi malo pršuta pa sira, malo tatraca pa penina in tisto nekaj raket, ki bi jih spustili v zrak.
Polnoč bi minila, malo bi se objeli, še kakšno na hitro rekli, potem pa proti jutru rahlo okajeni počasi odšli vsak proti sebi.
Bilo bi lepo in isto kakor vsako leto.

Ampak tisto leto ni bilo isto kakor vsako leto...
Bilo je drugače...
Oblekel sem se; mogoče rahlo preveč, glede na bližino prijateljev pa vendar... nikoli ne veš kdaj te bo zazeblo.
In tako sem si v bulerje zatlačil dodatne vložke, ki sem jih potegnil iz službenih čevljev, na glavo potegnil volneno kapo, na roke usnjene rokavice, za vrat nek poliesterski šal, ki je pikal kot sto hudičev in si okoli telesa vrgel črn, prilegajoč bomber.

In takrat sem se usedel na tla, pogledal predse, pogledal v svoje rokavice, pogledal v svoje bulerje in pogledal v denarnico, ki je ležala na pred mano na kupu oblačil ki so čakala, da jih nekdo* zlika.

Bil sem drugačen.
Gledal sem trave, objemal drevesa in pisal glasbo, ki je bila ponavadi všeč samo meni.
Pač... punk ni bil ravno za vsakega...

In tako sem, namesto da bi se odpeljal 500 m, kolikor je znašala pot do soseda, tiščal gas prvo do Ljubljane, nato pa me je cesta vodila še daleč, daleč naprej... vse tja do dalnega Dunaja, kamor sem prispel ob pol enih zjutraj naslednjega dne.

Nekako se nisem želel ustaviti; samo peljal sem in peljal...
Bilo mi je lepo in bil sem srečen, ko sem pomislil na to, da sem verjetno precej drugačen od večine ljudi, da sem spontan, na čase čuden in občasno nerazumljen...

Nihče ni tisti dan in še dolgo časa potem ne razumel mojih čustev: prijatelji so bili jezni name, starši razočarani... sam pa sem čutil ravno nasprotno - srečo in zadovoljstvo.

Ker kakorkoli stvari vzameš, sem doživel nekaj, kar verjetno ne bom pozabil nikdar:
neznanci so mi nasmejani mahali na avtocesti, ko je pred nami nad zasneženim Dunajem gorelo na tisoče iskric, mi pa smo bili še v avtomobilih, od rajanja oddaljeni še kakšne pol ure...

Ampak bili smo tam, vsi z isto usodo, vsi enaki.
In takrat sem se počutil, da res nekam pripadam...
Tja... med tiste ljudi na avtocesti.
Bili smo sami in bili smo skupaj.

Še danes ne morem pozabiti, kako je bilo in še dandanes točno vem, kdo sem in kje sem...
Sem nekdo, ki ne gre v Rim.

*Ta oseba je bila pri naši hiši ponavadi mama, občasno pa tudi oče in jaz sam...
Ampak vseeno... mama je bila tista, ki je večinoma poprijela za tovrstna gospodinjska opravila...
Moj svet ne bi obstajal brez njenega, to je dejstvo. Naj ji zdravje služi še naprej in naj jo sreča spremlja do konca in še dlje.
Enako želim tudi očetu, brez katerega ne bi bil niti četrt človeka, kakšen sem danes...