Na zadnji postaji II.

Jebentiš...

Meni se zdi, da letos sploh nisem jedel pečenega kostanja!

Jedel sem sicer neke kostanjeve sladice, ampak to ni to!

No, lepa reč...

Mah, jeb... ga.

Zdej itak ni več pomoči.

Sicer imam pa spet tisti butast občutek, da zopet na nekaj čakam.

Na kaj, nimam blage veze, vem samo, da se dogajajo tiste standardne stvari, ki na to sugerirajo:

venomer neke tri pikice, tapkanje s prsti po mizi, gledanje na koledar... te fore.

No, v glavnem, če bom izvedel na kaj čakam, boste verjetno slej ko prej to izvedeli tudi vi; je pa res, da se zna zgoditi, da bomo na koncu vsi skupaj kar še nekaj časa lepo čakali na to.

Ampak nič ne de: kdor čaka... pač čaka. 

Več kot postarati se med tem itak ne moremo.

***

Včeraj sem zopet gledal Naberšnikov Petelinji zajtrk.

Lep film, ni kaj.

Sicer je pa posnet po knjižni predlogi Ferija Lainščka, zato niti ni čudno, da je dober...

Se pa človek vpraša, od kod to človeku?

To tema namreč: to večno čakanje na nekaj...

Bog si ga vedi, ali sta tudi ona dva v življenju na kaj čakala...

Jah... verjetno sta.

Drugače niti ne vem, zakaj bi v prvi vrsti Feri sploh napisal tâko knjigo, Naberšnik pa nato zadevo še ekraniziral...

Klinc... verjetno sta že imela razlog...

Kar sem včeraj spoznal je bilo v glavnem to, da na tem svetu preprosto vsi na nekaj čakajo:

v filmu oni Djuro na Bronjo, Gajaš na Severino, Lepec na to, da ugotovi, kdo mu žensko dribla, vsi čakajo...

V real life-u pa tudi ni veliko bolje...

Čaka se vsepovsod!

Na koncu koncev še mi vsi skup točno ta moment na nekaj čakamo...

Čakamo, da se ta zgodba že enkrat konča in da gremo lahko končno spet vsi počasi pravočasno spat.

To pa pretirano škodit verjetno res ne more, kajne?

Itak.

Lahko noč.