Django... na tuje.

Nad mojim balkonom, v prvem nadstropju, živi ptič.

Kateri vrsti, kateremu rodu pripada, nimam pojma.

V resnici ga niti nisem imel nikoli čast spoznati...

Ne.

Vse, kar mi je dano videti, vse, kar mi v bistvu pušča, je občasna zaplata kakcev in kakšno pero sem ter tja...

Vse ostalo je zavito v skrivnost in prepuščeno mrzlim zimskim nočem.

***

Večer je in zunaj sneži; moje utrujene misli se venomer vračajo in prosijo za trenutek pozornosti...

Praviš, da je težko pretrgati vezi...

Da se vsaka odločitev lahko spremeni v dokončno, nepopravljivo in nevračljivo.

Res je.

Življenje zna biti tâko...

Nepredvidljivo.

A obenem, po drugi strani pa tako zelo, zelo lepo, da včasih celo zaboli.

Pač.

Vsak začetek je občasno težak.

Strah se seli v najbolj majhne kosti, srce utripa, kot da bo znorelo in še tisto, kar nas ponavadi pomirja in osrečuje, se zdi nevredno našega telesa.

Ne vem.

Mogoče ti pa v bistvu želim malce trpljenja... malce negotovosti in osamljenosti.
Samo toliko, da spoznaš, da ni vredno biti ujetnik svoje okolice...

"Skoči!

Lahko je."

Vem, da ti bo uspelo; to je tako jasno, kot beli dan...

Do takrat pa nadaljuj s tem, kar počneš najbolje.

"... losing control, 'till you forget."

*music selection: Simona H.