Zvestoba do groba.

Pogovor s prijateljico mi je dal misliti:
čeprav imam sam sebe za umetnika, mi za razliko od nje, nikoli ni padlo na pamet, da bi CD-je in DVD-je kupoval, če sem jih pa lahko dobil "zastonj"... ;)
Ona jih je namreč kupovala zaradi tega, ker je s tem podpirala ustvarjalce, nagrajevala njihov trud.
Kaj pa jaz?
Meni se je pa fučkalo za to...

Mogoče zaradi tega, ker sem glasbo in ustvarjanje vedno dojemal nekoliko drugače, kot pa je bilo to ponavadi:
namreč, zame je bil nekdo, ki je znal ustvarjati take in drugačne mojstrovine, že itak dovolj "plačan"...
Plačan je bil s svojim talentom in zmožnostjo, da ustvarja.
Če je pa zaradi tega, karikiram, dobil samo pol milijona dolarjev namesto celega pa mi še dandanes dol visi.

Ampak, da se razumemo...
To, kar žene mojo prijateljico, da kupi izdelek, ki ga ceni... oz izdelek katerega izvajalca ceni, je pohvalno.
Pohvalno zaradi tega, ker se to njej zdi tako prav.
In potemtakem je normalno, da je to tudi za mene prav.
In tudi za vas mora biti, če smo že pri tem...
Namreč, vsak ima pravico delati in misliti, kar si želi.
Pika.
The end.
End of story.

Se pa prav dobro spomnim dne, ko sem tudi sam prvič zavil v trgovino s posvečenimi izdelki...
Prav dobro se spomnim, kaj sem domov privlekel:
svoj prvi glasbeni CD.

Kaj je bilo to enega veselja.. :)
In?
Kaj mislite, da sem takrat kupil?
Kateri je bil moj prvi CD?

No, bom kar povedal...

Kot prvi se je na moji polici poleg radia znašel CD... tadamtadam:
Alanis Morisette: Jaged little pill!

Komadi kot so Ironic, You oughta know, Hand in my pocket, You learn, Head over feet... Saj se spomnite, kajne?
Itak.
Še posebej Ironic se še dandanes zavrti.
In roko na srce, bil je super CD.

Saj da ne bom sedaj preveč malenkosten:
kasneje je seveda prišlo neko krajše obdobje, ko sem seveda nakupil še morje CD-jev:
od Bad religion, pa od Metallice, Green day-ev, Ramonsov, Offspring, etc, etc...
Kar je bilo dobro, je bilo pač vredno imeti.
Pa magari v originalu... :)

Kakor koli že, za konec vam podajam samo še ta nasvet potem pa pičim v posteljo:
live long and prosper.

Hmm...

Ah!
What the hell... :)