Življenje po smrti.

Pogledal sem proti Vesni, ki je nemo gledala nekam predse, gledal, kako dežne kaplje polzijo po mehki in gladki površini njene zimske bunde; stala sva na dežju z dežnikom v roki, ki je več odkrival kot zakrival...

Ali je nebo jokalo?
Ne vem...
Enkrat sem tako pomislil...
Mislim, da takrat, ko je zagrmelo; enkrat in iznenada... tako nekako po pomoti, bi rekel...

Ne morem reči, da ne maram pogrebov; razumem, da ljudje pridejo in da slej ko prej tudi odidejo.
Smrt je pač naravna in če nam je to prav ali ne, bo tudi nas vse, slej ko prej objela.
Upiranje je zaman.

Žalostno je edino to, da marsikdo po pokopu ostane sam.

Da, dokler smo živi, je vedno nekje nekdo, ki nam je blizu - vedno obstaja nekje nekdo, s katerim se lahko pogovorimo, mu potožimo, ko nam kaj manjka, mu zajokamo na rami, ko nam je hudo, ko pa mine pogreb pa postane vse drugače...
Tudi prve dni, ko človek umre, ni sam... V vežici, na parah ni sam.
Poleg njega so domači, poleg njega so tisti, ki so ga imeli radi in so ga spoštovali.
Razumete?
Ni sam!

A v našem zahodnem svetu obstaja ta "grda" navada, ki ji rečemo klasični pokop - mrtvega človeka položimo k večnemu počitku v tisto mrzlo nečloveško luknjo, ga zapremo v škatlo in zakopljemo tako globoko, tako daleč, kot da nam je največji sovražnik.

Zasmilil se mi je.
Zasmilil, ko sem ga videl dva metra pod sabo, v tisti rjavi krsti, kamor so ga dali.

Vem, da nevede, vem, da se jim ni zdelo nič slabega, da so mu želeli samo dobro.

Ampak navkljub temu se mi je vse skupaj zdelo tako nečloveško, da vam ne morem povedati kako.
Saj je bil vendar bližnji!
Nekdo, ki so ga imeli radi...
Zakaj potem taka usoda?

Pomislite za trenutek...

Ostal je sam.
Sam v hladni zemlji, sam, da na njega pada dež in sneg...
Sam.
Zapuščen...

Naj vam zaupam, kaj je humano.
Humano je, da človeka zažgemo.

V končni fazi je tudi to, da ga pustimo na planem; da ga vzame narava, da razpade pod toplim soncem... bolj humano, kot pa klasični pokop.
Tako so počeli Indijanci, tako še dandanes počnejo nekateri...

Kruto se mi zdi, da se človeka pokoplje kot crknjeno žival.

Ogenj po drugi strani spremeni telo v prah,.
Prah se nato položi v žaro in nato spusti po reki ali razsuje po zraku.
Ali pa položi v betonski sarkofag, če človeku ali bližnjim srce ne dopušča, da bi mrtvega vrnili tja, kamor spada - v širni svet.

Ne pozabite, da z ognjem človek zadrži svoje dostojanstvo tudi po smrti, duša pa lahko mirno odide v kraje, od koder se ni še nihče vrnil.
In to je vse, kar je tu pomembno, vse, na kar ne bi smeli pozabiti...