Za šestimi gorami.

Naj že takoj na začetku povem, da ne maram verižnih pisem.
Zakaj?
Upam, da se niste sedaj tega vprašali... :)

Kakor koli že, dejstvo je, da je ta objava nekako del tega verižnega pisma.
Ja.
Ne me basat, itak!
Naj razložim...

Enkrat, že pred časom...  včeraj mislim da... se je nekje nekdo spomnil, da bo začel z lastnim, unikatnim verižnim pismom.
Kdo je bila ta oseba, ki je začela tkati to čisto novo in unikatno verigo niti ni važno, kajti verižna pisma imajo itak to butasto lastnost, da je skoraj  nemogoče razvozlati njihov izvor in dejanski namen.

Sem pa iz zapisa blogerke Nadinke razbral, da je rdeča nit tega konkretnega veriženja točno določena naloga: širnemu svetu razkriti 6 popolnoma resničnih dejstev o sebi, to objaviti, nato pa predati verigo naprej.

Seveda se tukaj človek že lahko vpraša, zakaj vraga bi to sploh storil?!
Zakaj bi svetu razlagal, npr:

1. da sem se kot mali otrok izredno bal vode, tako da so mi morali še lase na silo umivati?


Jup, težka so bila otroška leta sovražnika tekoče vode... :)
Zaradi tega sem se potem odločil, da las v bodoče oz. ko bom zrasel sploh ne bom več imel pa bomo potem videli kdo bo koga na silo umival! :)

2. ja... ali pa recimo to, da sem bil kot srednješolec čisto po viteško zaljubljen v sošolko, s katero sva si na mizi puščala šifrirana sporočila, za katera sva se nekaj časa delala, da niti ne veva, da si jih v bistvu puščava eden drugemu?

Zgodba se je seveda končala dokaj tragično, bi rekel - dvorna dama je odšla na fax, vitez pa je še dolgo časa sanjaril o zvezdah, ki niso nikdar vzšle.
Ampak tako je pač bilo in prav je bilo tako (ja, lahko sedaj reči, takrat sem pa mislil, da se mi bo srce utrgalo...)
Jeba na kvadrat, vam povem. :)

3. da sem že kot mali hodil kampirat v gozdove?

Sam.
Valjda.
Kako pa?

No kakor koli že, enkrat po koncu takega kampiranja je bilo seveda treba iti domov.
In tako jaz lepo pospravim vso svojo ropotijo v nahrbtnik, pičim proti cesti in čez kako slabo uro stopim iz gozdnega podrastja, direkt na cesto.
Seveda je samo kakšnih 15 m stran od mene (cca 100 m od začetka vasi), stala policijska cestna patrulja, ki se je ravno takrat dokaj glasno ubadala z nekim gospodom, ki se je moral s svojim bež avtomobilom pripeljati malček hitreje, kot pa bi se seveda smel...

Čisto normalno, da smo nekaj sekund samo gledali eden v drugega... Itak.
Ampak ker se je že noč delala, jaz pa sem imel še kar nekaj km do doma, sem si kmalu zatem vrnil k svojim opravkom:
sčistil sem si hlače, nato popravil slušalke od walkmana, ki bi morale biti v ušesih, ampak so zaradi grmičevja, ki je opletalo okoli mene, med zadnjimi metri nekako pristale med mojimi nogami pa zategnil 35 cm dolg nož, ki sem ga imel v futroli pripetega okoli noge, nato pa počasi, s piskri in lopatko ropotajoč, mirno odhlačal mimo policije, naprej proti vasi.

Bili so prijazni in na moj "Dober dan", vsi trije prijazno odzdravili - z očmi izven jamic in čeljustjo na tleh. :)


4. ali pa tega, da sem trekkie?

Tu seveda kaj veliko ni za pisati...
Star trek filmi, serije, franšize, igre, miselnost... vse mi je bilo domače, vse je bilo moje.
Biilo je celo eno obdobje nekega pol leta, ko sem pogledal čisto vse dele serij Star trek TNG, Star trek Voyager, Star trek Enterprise pa še Babylon 5 povrhu.

Moje socialno življenje je bilo seveda... no v glavnem... ni ga bilo sploh... :)
Ampak tako je to pač z nami, ki sledimo zvezdnemu duhu - vsake toliko nas malce odnese... :)

5. da verjamem v karmo in v zakon: "Kar seješ, to žanješ"?

Moje življenje se je vedno vrtelo na relaciji delno neverjetnega.
Kot mali sem zelo rad strmel v zvezde (dejstvo št. 4, itak!)...
In ker sem tako skoraj ves čas strmel v višave, je bilo logično, da sem marsikaj videl (včasih tudi kaj nerazložljivega, ampak to je že tema za drugo zgodbo).
To kar imam sedaj v mislih so zvezdni utrinki.

Verjetno vsi poznate tisto, da si moraš nekaj zaželeti, če vidiš utrinek?
No, jaz sem si.
Zdaj ne vem, ali je bil to splet okoliščin, ali pa so bile moje želje lahko uresničljive, dejstvo je bilo, da se je vse, kar sem si zaželel, čez čas tudi uresničilo.

Od takrat so minila že leta in že kar nekaj časa je preteklo, kar sem po nebu iskal zvezdne utrinke pa vendar je nekaj vseeno ostalo.
Miselnost, da mi zvezdni utrinki izpolnjujejo želje je seveda že davno minila, čeprav priznam, da si sem ter tja zaradi navade na ta način še zmeraj kakšno zaželim.

Se je pa v meni skozi leta razvilo neko drugo spoznanje:
v nas je (čudežna, božja, nadnaravna... recite ji kakor koli ji že hočete) moč, ki udejani tisto, kar si vede ali nevede želimo ali pa celo ne želimo.

To je največje spoznanje in največja odgovornost, kar jih v življenju poznam.

6. da pišem to objavo samo s tem namenom, da podrobneje spoznam dve zelo zanimivi dekleti ?

Dekleta so me vedno fascinirala; zmeraj sem jih imel raje, kot pa fante.
Dooh! :)
Ne, resno govorim.
Dejstvo je, da nimam veliko moških prijateljev; gostilne, pijančevanje in zabavljanje čez druge mi ni nikdar privlačilo...

Še takrat, ko sem imel svoj punk bend, smo bili ali pa sem bil nekaj posebnega:
na nobenem koncertu nisem bil pijan, nikoli nisem poskusil drog, tudi tega, da bi bili ostali člani benda pijani ali nakajeni nisem toleriral.

In ker se nisem družil s fanti, sem se pač družil z... dekleti. :)
Normalno!
In tako še dandanes, na tak ali pa drugačen način spoznavam osebe, ki so resnično nekaj posebnega, ki izstopajo iz povprečja in ki ponavadi ljudem ne pustijo bliže kot pa je to nujno potrebno.


Vsaka osebna stvar, ki jo izveš o sočloveku (pa naj bo še tako marginalna), je dobrodošla.
In mene definitivno firbec matra, kako bi (če bodo) to nepotrebno, ampak vseeno na nek način zanimivo blogersko verigo, začinile ljubljančanka Maja in  šentjernejčanka Diana.

No pressure intended.