Ko bo vsega konec.

Čas je ena čudna zadeva.
Redkokdaj ga je ravno prav; ponavadi ali ga je preveč, ali pa ga nam primanjkuje.

In moje življenje se trenutno giba na tisti, neprijetni strani časa - letos nisem, verjeli ali ne, šel še nikamor.
Ne hodim več v hribe, ne hodim po svetu, ne igram kitare, ne pišem... če bi znal risati, verjetno tudi za to ne bi imel več časa.
Hvala bogu ne znam.

In tako, na mojo žalost, so dnevi, ki jih živim, zelo hudičevo podobni eden drugemu...
Še ura se mi zdi, da zadnje čase isto zvoni, čeprav sem imel včasih občutek, da mi vsako jutro drugače poplesuje v glavi.
Seveda da ne...
Isto je.
Samo zdi se mi tako, ker sem ponavadi itak še preveč matast in so tiste ovce, ki se podijo nad mojo glavo še vedno žive.

Veste, žal mi je.

Žal, da se moje življenje trenutno vrti samo okoli zidov in garanja.
Nisem zidar, a vseeno zidam.
Nisem keramičar, a mi polaganje ploščic že zdavnaj ni več tuje.
Barva, ki polzi po mojih prstih se je že davno navadila, da jo na zidove nanaša neizkušena in utrujena roka.

Ne smilim se sam sebi.

Samo pomislim kdaj, kaj pa če so to zadnji dnevi mojega življenja, jaz pa sem tako okupiran z materialnimi stvarmi, da niti dneva več ne vidim?
Kaj če mi oči prekinejo vez s tistimi, ki jih imam rad in za vedno zaprejo svet pred mano?
Kaj potem?
A bi mi bilo žal?
Verjetno, če bi se še zavedal tega...

Dragi moji.
Ti dnevi so vseeno redki, a kdaj pa kdaj vseeno pridejo.
Odenejo me v plašč koprenaste žalosti, oblečejo od glave do pet.

Rad bi drugačne dneve.
Rad bi, da se vse že konča enkrat... da zopet najdem svoj namen in svoje strasti, ki so se medtem izgubile nekje med vsem tem prahom, malto in barvami.
Rad bi, da se zbudim in je pred mano sončen dan, ki komaj čaka, da se ga poizkusi.

Nekje sem vse to izgubil in ta pot mi je preklemansko težka.

Ko bo vsega konec, vas pokličem, da vas povabim na kavo.
Ko bo vsega konec, vas objamem in pogledam v navihane oči.
Ko bo vsega konec... takrat, verjemite, pride za mene čisto nov začetek.