O drevesu in ciganki.

Prišli so po slike.

Bili so tiho, bili drugačni kot jih poznamo.
Bili so drugačni, kot pa smo jih do takrat poznali.

Misliš si, da je vse skupaj običajno, da se te stvari pač dogajajo, ampak te pogled na mesta, kjer so včasih visele, strezni prej kot pa si misliš.

In tako kaj kmalu začneš razmišljati ali nisi tudi ti mogoče pustil samo obrisa na steni, samo neke sence, kjer se prah ni mogel mirno usesti.
Boleče.
Strahotno boleče.
Kajti vsaka slika, ki si si je ustvaril, je na koncu izginila pri tistih, ki za njo niso imeli niti najmanjših zaslug.
Pa tudi potrebe ne...
Pri njih bo samo ena izmed mnogih, ena, ki so jo zajeli med obiskom, medtem ko so želeli pospraviti za sabo tistega nekaj malega dobrih besed, napisanih v analih naše male zgodovine.

Somrak je blizu, življenje pa počasi čaka, da se utiri v nove smernice, ki jih bodo verjetno, kot vsakič do sedaj, tudi tokrat postavili drugi.
Pa naj še kdo reče, da se ne da iz slabih stvari potegniti še slabše zaključke.

Vse se da.
Še posebej, če si to zaradi ne vem kakšnih sebičnih in sadomazohističnih vzgibov tudi zares želiš.
Bog pomagaj, kajti meni nič več ni nič jasno.

***

Vonj po zimi je čudovit.
Tako opojen, tako... svež.
Kako čaroben je trenutek, ko na predvečer snežnih padavin zadišiš sneg preden sploh pade...
Preprosto te nekaj vleče, da vtakneš svoj nos ven in ti pljuča preplavi vonj po nečem mirnem, novem...
Po nečem skrivnostnem in bolečem.

***

Stara ciganka se je odpravila v gozd.

In kakor vsakič je tudi tokrat sabo vzela veliko plastično vrečo, majhen pipec in škatlico vžigalic.
Poleg tega, da je bila premetena in pripravljena na (skoraj) vse, je bila povrhu vsega še izredno pametna.
Na ljudi, ki jih je srečevala, ni gledala slabo pa čeprav so jo podili stran, kadar se je približala njihovim domovanjem.
Nekdo, ki vpije ponavadi to dela zato, ker ne sliši samega sebe.
Tako si je mislila, to pa je bil tudi razlog, da se je, stara krepko čez sedemdeset let, v svojih ponošenih in z rožami posejanih oblačilih počutila prav fajn.

Saj, kako pa se ne bi?

Življenje, ki si ga je izbrala je bilo težko in na čase turobno, a ciganka, dobra kakor je bila, v njem ni videla nič slabega.
Na svetu se je namreč  vse dogajalo s točno določenim razlogom.

No in tako je tistega mrzlega zimskega jutra, kmalu zatem, ko je še vedno zamišljena od vsakdanjih misli na križišču dveh gozdnih cest zavila na levo, pred sabo zagledala par vaščanov, ki so nabirali drva.
Vaščani so bili veseli in razposajeni kot majhni otroci, a v trenutku, ko so jo zagledali, jih je veselje zapustilo, kakor zapusti voda obalo ob globoki oseki.

"Kaj želiš?
Osorni glas je kakor sekira zarezal v cigankina ušesa.
-"Nič. Samo tu mimo sem šla," je odgovorila in se že pripravljala, da se obrne in odide stran.
"Potem pa pojdi. Zgini od tod! Tu ni nič zate."

A ciganka ni odšla.
Nekaj metrov za drvarji, v zavetju visoke bukve, je v njo namreč gledalo par majhnih oči.
Bila je deklica.
Majhna, a z lasmi tako črnimi in skodranimi, kakor jih imajo samo še zamorci tam doli v daljnih afriških deželah.
Bila je prestrašena in zdelo se je, kakor da bo vsak čas zajokala.

Drevo, ki se ga je oklepala s svojimi majhnimi ročicami, je ječalo pod težo čustev, ki so vrela iz nje.
Drevo je namreč vedelo.
In vedela je tudi ciganka...

***

Žalosten je svet, kjer človek sočloveka stran podi.
Žalosten, kjer jezik prehiteva misli in kjer srce ne pride do besede.
Včasih pač ljudje v vsej svoji vnemi nagrabijo tudi reči, ki jih življenje zavrže.
A vedeti je potrebno, da tisto, kar pade iz dreves, ni za nikamor drugam dobro, kakor pa smo še za v ogenj.
Tako je bilo, tako je in tako bo bilo še naprej, za veke vekomaj.

T.S.