Spomini.

Kdaj pa kdaj se prepustim času, ki je že davno mimo.
Vem, da za tem ni nobene potrebe, ampak kaj češ.
Izkustva nas delajo to, kar smo danes in tega se ni za sramovati.

Niti ne vem, zakaj sem sploh uporabil to besedo...
Sramovati se.
Tako grda je.
Tako negativistična.

A da bi jo brisal, mi ne pride na kraj pameti.
Zakaj le?
Da sem si jo spomnil, je že moral biti razlog.
Vedno je.
A zdaj ni čas in prostor, da bi to pogreval.

Svet in življenje se vrti okoli bolj pomembnih reči:
premaknili bomo ure, zamenjali gume na avtomobilih, preštihali vrt,.. itd., itd., itd., itd...

Včasih se povprašam o smiselnosti vsega.
Včasih pregledam svoje podstrešje in pobrišem prah vsaj iz tam, do koder se zaradi vse nametane krame sploh še lahko prebijem.

In tam, nekje v najdaljšem, najbolj temačnem kotičku, počiva pod staro in zaprašeno odejo moj najljubši spomin.
Spomin na čas, ko sem hodil po planjavah in mi je bilo za to, da bi moral kaj storiti, popolnoma vseeno.

Sedaj se ob tem samo še nasmehnem.
Ker spomini so konec koncev samo spomini.
Piš, ki je minil, preden se je v bistvu sploh lahko zares začel...