Nianse.
Hodim po mestu in z rokami v žepih opazujem svet, ki beži mimo mene:
pred mano starejši gospod momlja nerazumljive besede; njegov svet je drugačen od mojega.
Na desni strani mostú mlada mamica umirja svojega novorojenca; nekaj mu ne leži prav...
Rahlo presenečen se komaj umaknem množici najstnikov, ki medtem že brezskrbno dirja naprej po bogsigavedi kakšnih opravkih...
Postanem ob kostanju in naslonjen na njega pomislim nate; še vedno živiva vsak v svojem svetu tisočerih barv... :)
Komentarji
Lahko napišem, da ve.
Ker ve.
In obenem, da ne.
Ker ne more vedeti...
Oboje je prav, oboje resnično.
Se bojim, da ti nisem odgovoril tako, kot je bilo zamišljeno, pa vendar...
Vedno znova se kaže tisto... kar je očitno, je ponavadi najbolj skrito očem... Tudi tokrat.
Kakšne stene stojijo med vama?