Solzice.

Ponudila mi je šopek napol posušenih rož... Pogledal sem jo v tiste male srečne oči in jo tudi jaz v smehu vprašal, kaj naj z njimi?
"Za na pokopališče!"
-"Ne grem proti pokopališču..."
"Pol pa za punco! Na! En euro. A?"
In se frajla mala reži, medtem ko me za njenim hrbtom spremljajo štiri, še mlajše oči...
Kaj naj? Zarežim se ji nazaj in čez čas odidem dalje proti svojemu avtu.
"Gošpod, rože si pozabu..!"
-"Nisem. Euro je za sladoled... Pa pazi na sestrice... Kako ti je ime?"
"Lina."
-"Pazi na sestrice, Lina. :)"
-"Hvala ža sladoled..."

Nisem se več ozrl...
Za mano so še nekaj časa odmevali razposajeni glasovi, potem pa je tudi to počasi potihnilo. Vse, kar sem nato slišal so bili le moji koraki in čas, ki prihaja.

Ampak, Lina... K tebi se vseeno še vrnem...
Po rože.. :)