Pismo z napako.

Nekaj čarobnega je v mislih, ki se dotikajo časa, ki je zopet tu pred nami; utrgaš si cvet, iztegneš roko in gledaš za očmi... A je lahko kaj še bolj patetičnega, se včasih sprašujem... Stojiš na dežju in čakaš, da te zadane strela z jasnega; itaq vsi vemo, da nikoli ne udari dvakrat na isto mesto...
Ovce zastrižene... To smo... Ovce zastrižene, ko bi morali biti volkovi, ki trgajo še sveže meso...

Prekruto?
Mogoče...
Ni važno.

Poglejte tole: spomnim se, da sem hodil po mostu pozabe in štel korake; vsak mimoidoči je bil rt, ki ga je bilo potrebno zaobiti, se prilagoditi in se na koncu spremeniti.
Včasih se je pojavila priložnost, da bi se lahko celo zaletel... Lahko bi potonil za trenutek in čakal, da me ponovno odkrije lovec na zaklade... Pa nisem; rajši sem se opravičil in ostal vljuden bedak.
Blesavo brez primere...
Kot tudi to, da nikoli nisem risal grafitov...
Bi pa, če bi jih, verjetno porisal svojo sobo z najbolj odbitimi podobami, kar bi si jih lahko domislilo moje srce: narisal bi kravo, ki s krvavimi očmi in cigaro v ustih molze zafiksana dekleta, narisal bi taščico, ki na ruleti zastavlja svoje prizadete mladiče, narisal tebe, kako se smejiš, medtem, ko ti bližnji prodajajo edino karto za prihodnost...
Noro?
Sploh ne... Noro bi postalo, ko bi vse skupaj zažgal in odpeljal pred tvojo hišo....

...

Spil sem kavo.
Bila je močna, črna in se je odlično podala k azijskemu cigaretu.
Dobil sem ga na pokušino, mogoče v slovo... Ne vem.
Vem, da sem odgovarjal na vprašanja, ki so že pred leti našla svoje odgovore. Mogoče je moralo postati čudno in noro in brez kakršnega koli zaključka. Vsak od nas ima svoj green room, vsak svoj red corner, vsak svojo Indijo Koromandijo, vsak svoje potovanje, svoj namen, svojo usodo in svoje slike.
Pa me prav briga za njih; spreminjam lahko tudi tvoj svet... Itaq pa to že nekaj časa veš...

...

Kam torej?
Na kateri konec sveta se lahko podam?
Iščem navodila in tvojega Bogá.

Na robu.