Bojda se že mačke gonijo.
Ne spomnim, da bi me kdaj prihodnost tako močno vlekla v svoje zasanjane dvore, kot se mi to dogaja te dni... Mislim, da je to verjetno zaradi tega, ker smo že krepko v zimi pa je šele sedaj narava uspela nekako odeti našo preljubo nam deželo v belo odejo blaženega mirú in neodkritih strasti.
Letos se dogaja, da se moj um navkljub obiskovanju slovenskih in avstrijskih smučišč, že po parih dnevih predrami in preklopi na "toplejši čas" ter z njim povezano sezono pohajkovanj in glasbenih doživetij (morate vedeti, da imam sicer zimo in z njo povezane aktivnosti izredno rad in da celo upam, da se le-ta zavleče vsaj tja do konca marca, če ne celo dlje...), načrti za letošnje leto, pa mi zaradi te dokaj "ne-bele" zime, kar ne dajo več mirú, čeprav se je le-ta v bistvu komaj dobro začela...
Rekel bi celo, da se verjetno dokaj podobno počuti tudi narava sama, ko zaradi nejasnih mejnikov med letnimi časi tudi sama živi v večni dilemi, kdaj naj prebudi rastline in jim zaukaže brstenje in cvetenje (na prvi pogled je vse jasno: temperature, ki se gibajo vse tja do 10 stopinj Celzija nad nulo, sončni dnevi, razigrani vrabci, zgonjene mačke... vse idealno, perfektno... potem pa kar naenkrat minus 10, sneg do riti in drevje v cvetju...); ne pozabite, da je bilo 14 dni oz. tri tedne nazaj kar precej podobno tému, o čemer govorim - o naravnem snegu in zamrzjeni Krki ni bilo ne duha ne sluha...
Kakorkoli že, moj nemir je povezan predvsem z enim točno določenim dogodkom, ki se bode zgodil konec maja oz. v začetku junija tega leta in katerega priprave so že v polnem teku... Gre za projekt, ki se BTW nahaja tudi na mojem bucket list-u; projekt, ki mi že nekaj let buri domišljijo in razvnema strasti, projekt, za katerega sem popolnoma prepričan, da po njemu ne bom nikoli več isti...
Ali smo tu zaznali kanček melodramatičnosti, dragi pisec teh besed? :)
Mogoče... :)
Se mi zdi, da nekako paše h pesmici, ki se verjetno vrti v ozadju medtem, ko berete ta sestavek...
Torej...
Za konec vam poklanjam tole misel pomladno razpoloženega mačka:
Glasba in sanje so vedno na dosegu... Včasih je za to, da jih dosežemo dovolj že to, da stegnemo roke takrat, ko jih noben drug noče...
Pa naj še kdo reče, da so zvezde daleč.
Prijeten dan vam želim vsem skupaj,
T.S.
Letos se dogaja, da se moj um navkljub obiskovanju slovenskih in avstrijskih smučišč, že po parih dnevih predrami in preklopi na "toplejši čas" ter z njim povezano sezono pohajkovanj in glasbenih doživetij (morate vedeti, da imam sicer zimo in z njo povezane aktivnosti izredno rad in da celo upam, da se le-ta zavleče vsaj tja do konca marca, če ne celo dlje...), načrti za letošnje leto, pa mi zaradi te dokaj "ne-bele" zime, kar ne dajo več mirú, čeprav se je le-ta v bistvu komaj dobro začela...
Rekel bi celo, da se verjetno dokaj podobno počuti tudi narava sama, ko zaradi nejasnih mejnikov med letnimi časi tudi sama živi v večni dilemi, kdaj naj prebudi rastline in jim zaukaže brstenje in cvetenje (na prvi pogled je vse jasno: temperature, ki se gibajo vse tja do 10 stopinj Celzija nad nulo, sončni dnevi, razigrani vrabci, zgonjene mačke... vse idealno, perfektno... potem pa kar naenkrat minus 10, sneg do riti in drevje v cvetju...); ne pozabite, da je bilo 14 dni oz. tri tedne nazaj kar precej podobno tému, o čemer govorim - o naravnem snegu in zamrzjeni Krki ni bilo ne duha ne sluha...
Kakorkoli že, moj nemir je povezan predvsem z enim točno določenim dogodkom, ki se bode zgodil konec maja oz. v začetku junija tega leta in katerega priprave so že v polnem teku... Gre za projekt, ki se BTW nahaja tudi na mojem bucket list-u; projekt, ki mi že nekaj let buri domišljijo in razvnema strasti, projekt, za katerega sem popolnoma prepričan, da po njemu ne bom nikoli več isti...
Ali smo tu zaznali kanček melodramatičnosti, dragi pisec teh besed? :)
Mogoče... :)
Se mi zdi, da nekako paše h pesmici, ki se verjetno vrti v ozadju medtem, ko berete ta sestavek...
Torej...
Za konec vam poklanjam tole misel pomladno razpoloženega mačka:
Glasba in sanje so vedno na dosegu... Včasih je za to, da jih dosežemo dovolj že to, da stegnemo roke takrat, ko jih noben drug noče...
Pa naj še kdo reče, da so zvezde daleč.
Prijeten dan vam želim vsem skupaj,
T.S.
 |
| Gerlitzen, A |
Komentarji