Medtem, ko sem lupil krompir in jedel pistacije.
Sem eden izmed tistih predstavnikov moške vrste, ki se v kuhinji počuti izredno domače; nož in kuhalnica v roki ter kuhinjska krpa čez ramo so za mene to, kar je za nekoga drugega kozarec hladnega cvička v eni in puška v drugi roki (op.a.: pri slednjih je govora o lovcih...) Se pravi, prijetno preživet čas.
No, vsaj v večini primerov je tako...
Ne smemo pozabiti, da se na vsake toliko zgodi, da vse pa le ni tako lepo, kakor bi si želel(i)...
Nekatere ženske se ob moškemu s kuhalnico v roki počutijo izredno neprijetno, da ne rečem celo ogroženo; ne vem točno ali gre tu za gensko ali privzgojeno reakcijo...
Sem pa ugotovil naslednje (pa mi na tem mestu zavoljo širšega konteksta te zgodbe dovolite da grem v ekstrem):
če je ženski kuhinja edino mesto v kateri se lahko dokaže oz. "opraviči" svojo vlogo v družini, je s to žensko po mojem mnenju nekaj hudo narobe.
Mislim, da se za žensko svet ne bi smel končati ob štedilniku.
Ne bi se smel končati nekaj metrov stran od hiše, če me razumete...
Čustveno zrela in zadovoljna ženska se po mojem mnenju ukvarja z marsičem:
slika, potuje, pleše, športa, seksa, hodi v neznano... pa tudi pomiva, pere in skrbi za otroke, da se razumemo.
V bistvu dela še marsikaj, vem... vendar mislim, da mi ni treba sedaj naštevati vsega, ker smatram da ste dobili neko sliko o čem govorim.
Moj point je pač v tem, da se mi zdi, da je relacija, ki teče VEČINOMA SAMO po poti kuhinja-spalnica-otroška previjalnica, za čustveno zrelo žensko, preprosto "NO GO". Vsaj tako pač jaz mislim...
O.K., še enkrat bi poudaril, da je zgoraj opisana situacija dokaj ekstremna in jo ni za posploševati...
Kar pa mi seveda po drugi strani ne jemlje pravice, da ne bi zadevo delno posplošil pri "povprečnih" ženskah oz. parih (pa naj se vrnem nazaj na primer kuhinje in borbe za mesto ob štedilniku): upam si trditi, da se v predstavnicah ženskega spola vseeno v točno določeni situaciji prebudi nek obrambni refleks, ki ne "dovoljuje" moškemu, da bi v celoti zavzel to, že od pamtiveka branjeno trdnjavo.
Ženska je nabiralka, mati, steber, ki podpira votlino na treh vogalih... To je v njej in tega ji ne more nihče vzeti... In za marsikatero žensko je kuhinja način oz. mesto, da sama sebi dokaže (na neki nezavedni ravni sicer), da navkljub karieri oz. vse splošnemu pomanjkanju časa, skrbi za svojo družino.
To je za moje pojme dejstvo.
Zatorej, dragi dedci, kuhinja ne bo nikoli povsem "naša"... Tudi v tistih primerih ne, ko ženska sploh ne zna kuhati... Ker tu se gre pač za ženski princip oz. drugače rečeno, za zadovoljevanje nagona.
Tako je pač moje mnenje.
Kako potem torej novodobni bojevnik osvoji kuhinjo, ne da bi poleg tega podrl stebre in zatrl nabiralko?
Preprosto.
Kupi si svojo, nato pa jo ponavadi postavi tja, kjer jo lahko z lahkoto ubrani pred svojo partnerico.
Ne verjamete?
Poglejte skozi okno na svoj ali pa na sosedov vrt. Ziher boste videli kakšen tak primer...
P.S.: Iščete kamnito zadevo, ki ima ponavadi dimnik...
Pa lep večer želim. :)
No, vsaj v večini primerov je tako...
Ne smemo pozabiti, da se na vsake toliko zgodi, da vse pa le ni tako lepo, kakor bi si želel(i)...
Nekatere ženske se ob moškemu s kuhalnico v roki počutijo izredno neprijetno, da ne rečem celo ogroženo; ne vem točno ali gre tu za gensko ali privzgojeno reakcijo...
Sem pa ugotovil naslednje (pa mi na tem mestu zavoljo širšega konteksta te zgodbe dovolite da grem v ekstrem):
če je ženski kuhinja edino mesto v kateri se lahko dokaže oz. "opraviči" svojo vlogo v družini, je s to žensko po mojem mnenju nekaj hudo narobe.
Mislim, da se za žensko svet ne bi smel končati ob štedilniku.
Ne bi se smel končati nekaj metrov stran od hiše, če me razumete...
Čustveno zrela in zadovoljna ženska se po mojem mnenju ukvarja z marsičem:
slika, potuje, pleše, športa, seksa, hodi v neznano... pa tudi pomiva, pere in skrbi za otroke, da se razumemo.
V bistvu dela še marsikaj, vem... vendar mislim, da mi ni treba sedaj naštevati vsega, ker smatram da ste dobili neko sliko o čem govorim.
Moj point je pač v tem, da se mi zdi, da je relacija, ki teče VEČINOMA SAMO po poti kuhinja-spalnica-otroška previjalnica, za čustveno zrelo žensko, preprosto "NO GO". Vsaj tako pač jaz mislim...
O.K., še enkrat bi poudaril, da je zgoraj opisana situacija dokaj ekstremna in jo ni za posploševati...
Kar pa mi seveda po drugi strani ne jemlje pravice, da ne bi zadevo delno posplošil pri "povprečnih" ženskah oz. parih (pa naj se vrnem nazaj na primer kuhinje in borbe za mesto ob štedilniku): upam si trditi, da se v predstavnicah ženskega spola vseeno v točno določeni situaciji prebudi nek obrambni refleks, ki ne "dovoljuje" moškemu, da bi v celoti zavzel to, že od pamtiveka branjeno trdnjavo.
Ženska je nabiralka, mati, steber, ki podpira votlino na treh vogalih... To je v njej in tega ji ne more nihče vzeti... In za marsikatero žensko je kuhinja način oz. mesto, da sama sebi dokaže (na neki nezavedni ravni sicer), da navkljub karieri oz. vse splošnemu pomanjkanju časa, skrbi za svojo družino.
To je za moje pojme dejstvo.
Zatorej, dragi dedci, kuhinja ne bo nikoli povsem "naša"... Tudi v tistih primerih ne, ko ženska sploh ne zna kuhati... Ker tu se gre pač za ženski princip oz. drugače rečeno, za zadovoljevanje nagona.
Tako je pač moje mnenje.
Kako potem torej novodobni bojevnik osvoji kuhinjo, ne da bi poleg tega podrl stebre in zatrl nabiralko?
Preprosto.
Kupi si svojo, nato pa jo ponavadi postavi tja, kjer jo lahko z lahkoto ubrani pred svojo partnerico.
Ne verjamete?
Poglejte skozi okno na svoj ali pa na sosedov vrt. Ziher boste videli kakšen tak primer...
P.S.: Iščete kamnito zadevo, ki ima ponavadi dimnik...
Pa lep večer želim. :)
Komentarji