Zadnji klic.

Dogaja se naslednje: ljudje menjamo prepričanja, ljudi pa pustimo...
In kako je z mano?
Menjal sem prepričanja, menjal...Seveda.
Ker ljudje smo itak sposobni marsikaj sprejeti.

Sprejemamo naprimer raznorazne bedarije.
Pa poniževanja.
Pa medlo prihodnost z vsemi cepci, ki jo krojijo...
Sprejemamo celo tisto, kar nam evidentno škoduje oz. nas celo uničuje...
O, ja... vsega smo sposobni...
Celo tega, da iz rok spustimo tisto, kar nam je največ pomenilo... Kar bi nam lahko pomenilo...
Sedanjik, preteklik, saj ni važno...
Ni važno med normalnimi ljudmi..

Veste kaj?

Ugotovil sem naprimer to, da je večina ljudi normalnih.
Ležé strmijo v tla pred sabo in s kotičkom očesa vsake toliko ošvrknejo škornje tistih nenormalnih, ki korakajo mimo njih...
Kompozicija se premakne.
Nič.
Vlak odpelje.
Še vedno nič...
Tračnice zginejo.
Nič.
Nikdar nič...
Vse, samo da bi lahko zadržali svoje strahove, ki pa jih itak noben drug noče...
Ja, tak je naš svet...
Tak je naš svet...
Zaenkrat. ;)

"Grab your things, I've come to take you home..."