Na povodcu.

Na socialnem omrežju sem čisto po naključju uzrl objavo mlajšega novomeškega novinarja in blogerja (o katerem pred nekaj trenutki sploh nisem vedel, da to je...); le-ta je govorila o nakupovalnih navadah upokojencev.

Avtor objavo zaključi z naslednjimi besedami:"...če se starčkom že v smrt ne mudi, se jim iz štacune prav gotovo tudi ne!"

Dragi moji, kaj to govori o nas?

Razumem, da ima avtor svoj pogled na svet in na okolico in na ljudi. Pa vendar se vprašam, kako lahko nekdo, za katerega sem po hitrem brskanju na internetu zasledil, da je med drugim predaval osnovnošolcem o novinarskem delu, da piše precej bran blog in da je nasplošno zelo dobro poznan med novomeško mladino, na plano prinese tak umotvor.

Medklic - avtorja sem na novomeških ulicah že srečeval; praviloma je bil obut v natikače in je z mp3 slušalkami v ušesih sprehajal manjšega psa. Nikdar nisem vedel točno zakaj, ampak bil mi je antipatičen od prvega trenutka, ko sem ga zagledal... Ne govorim o psu. 

Pa oprostite moji iskrenosti...

Kakorkoli že, to, da je ta miselnost produkt te osebe, me glede na predhodno opisane občutke niti ni tako presenetilo; bolj sem bil šokiran nad dejstvom, da je objavo "lajkalo" še 27 drugih oseb...

Ne bi rad ugibal, kaj je bil povod, da se nad objavo nihče ni zgrozil, me pa žalosti dejstvo, kam svet tone...

Ljudje se radi pogovarjamo o strpnosti, sprejemanju drugačnosti in toleranci, žal pa velikokrat ugotavljam, da je vse skupaj samo navadna floskula, ki jo kvazi razsvetljenci uporabljajo za pridobivanje pozornosti med nerazgledanimi in introvertiranimi posamezniki, ki ponavadi nimajo jajc, da bi svoje prijatelje in znance opozorili na neprimerne besede in dejanja.

Vsak tak premik v miselnosti sledilcev, lahko rezultira avtomatskemu izobčenju iz kroga posvečenih in izbranih, nereagiranje pa tak status ohranja. 

Pa bodi dovolj zaenkrat o tem...

Verjamem, da je svet lep. 

In da nepremišljene besede posameznikov ne morejo prav veliko pripomoči k temu, da bi to prenehal biti.

Vseeno pa mislim, da bi osebe, ki imajo moč in priložnost predstaviti svoje misli in ideje širšemu krogu državljanov, lahko bolj pazile kako in s kakšnimi besedami se izražajo... Pa naj bode to predsednik vlade, pomožni škof, novinar ali pa starš...

Ušesa imamo zato, da poslušamo. 

In verjemeite mi, da si nihče ne želi poslušati traparij...
Še posebej pa ne, če so zrasle na zelniku oseb, ki jim "kao moramo" verjeti in zaupati...