Nekaj kot Romeo in Julija.

Bliža se čas, ko bo ura ponovno odbila dvanajsto in se bo moje življenje, tako kot že štiriintridesetkrat do sedaj, podalo v čisto nov krog priložnosti in uresničenih sanj.
Upihnil bom namišljene sveče, se zazrl po še kako resničnih ljudeh, ki jih imam res rad, nato pa ponovno pogumno zakoračil naprej... v svet, v nov dan.

Saj... kam pa čem drugače?
Vsi vemo, da se za nazaj samo še bruha, a ni res tako?

No, kakor koli že, toliko za uvod...

Drugače pa se današnja tema suče okoli čustva, ki mu marsikdo navkljub vsem izkušnjam, ki jih ima, še vedno pripisuje drugoten pomen, ga ignorira ali pa se ga celo izogiba.
Čemu je tako, niti ne vem natančno...
Včasih verjetno zaradi strahu, včasih zaradi razočaranja, včasih zaradi pomanjkanja vere... V glavnem, vse sorte, bi rekel...
Ljudje pač vedno kaj najdemo, samo da nam ni treba kaj storiti ali pa v kaj verjeti.
Tako je pač najlažje, kajne?
Seveda, ampak to vseeno še ne pomeni, da je to tudi najbolj pametno.
Dvom je že marsikatero priložnost uničil; to mislim, da vemo počasi že vsi; verjemite, da tudi jaz...

Sicer pa zase ne morem ravno reči, da sem dvomljivec...
Da se razumemo, seveda sem že dvomil v življenju; kdo pa ni, lepo vas prosim?
Da, dvomil sicer sem že, vendar o tem, kar se mi je zgodilo tistega usodnega dne, nikdar...
Sicer si nisem mislil, da bi se lahko zgodilo tako hitro, a o tem, da se pa sploh ne bi pa ni bilo v meni nikdar niti najmanjšega dvoma.

Pa naj vam povem svojo zgodbo...

Bilo je konec decembra.
Odzunaj je bilo hladno, snega je bilo samo za vzorec.
Ne, nisem je takrat spoznal...
Poznal sem jo že od prej, vendar to niti ni pomembno...
Pomembno in zanimivo je to, da tisti dan ni bilo nikogar, ki bi naju zmotil.
Ni bilo sodelavca, ni bilo strank, ni bilo telefonskih klicev, ničesar... bil je samo decembrski dan, ki se je iztekal v večer in ona, ki je, tako kot že nekajkrat poprej, prišla popolnoma sama.

Veste, še vedno rad mislim, da sva bila dva srca, ki sta se po dolgem času ponovno našla, čeprav ne vem točno ali je bilo res čisto tako...
Kakor koli že, kaj me je tisti večer gnalo, da sem se začel pogovarjati še o čem drugem, kot pa samo o poslu, mi je še danes misterija.

Bil sem samski, malce razočaran in imel sem poln "kufer" mladih in malo manj mladih dam in damic; vse so pod kožo iste, sem si dejal...
Imajo te ženske fore*, ki jih noben moški ne razume pa če se še tako trudi...

In potem pride ona in skozi pogovor začnem spoznavati kdo je, kaj počne, kaj jo veseli...

Večinoma sem samo spraševal; od začetka sicer samo tako, malo, zaradi firbca, kasneje pa je stvar postala zanimiva...
Pred mano je stalo dekle, ki po vseh pravilih ne bi smelo obstajati:
bila je izredno bistra, bila je lepa in znala je poslušati.
Vem, da boste sedaj rekli, češ, kaj pa je to sedaj kaj takšnega, takih je pa ja veliko...

Da, verjetno jih je res...
Ampak povejte mi pa tole...

Koliko od teh mnogih je aktivnih športnic, je poslovno uspešnih, je samostojnih, je pogumnih, pridnih, povrhu vsega pa še rado bere, se rado pogovarja, uživa na snegu in v vodi, je manjše rasti, izredno seksi pa še tombola v postelji?

Tu pa se verjetno seznam (po)znanih že krepko zmanjša, kajne? :)

Kakorkoli že, moj namen ni sedaj peti hvalo mojemu dekletu, daleč od tega...
Želim vam povedati samo to, da za vsakega na svetu obstaja partner, ki je ustvarjen ravno zanj/zanjo.
Vprašanje je samo to, ali ga boste opazili, ko vam bo prišel blizu...

Dragi moji, predrage moje...
Samo tole vam še rečem: bodite čuječi in pustite priložnostim priložnost.
Nikar se ne zadovoljite s tistim, kar se samo od sebe ponuja, kajti velikokrat se pod ovojem skriva vse kaj drugega, kot pa tisto, kar ste si želeli...

Bistvo je očem nevidno, je rekel Mali princ...
Msilim, da se ni motil...

*kmalu na Podstrešju...