Doba vodnarjevih hlapcev.

Lepota po ameriško.

Naj bi ti kao spremenilo življenje ali nekaj takega.

Saj veš... Vsi tisti prizori z vrtnicami in vrečko v vetru in podobnimi bedarijami?

Seveda je bil to navaden bull shit...

Življenja mi ni spremenil film.

Itak. Kaj ste pa mislili? Saj je bil samo film...

Mi ga je pa v temelje spremenilo dekle, s katero sem ga gledal.

In ta zgodba niti približno ne govori o njej... Klinc gleda še njo...

  

...

»Pa kdo sploh misliš, da si?!

Al' ljudje imajo čustva, človek!

In ti se igraš z njimi, kot da so vsi bebavi in ne vejo zase!

In zdej ti naj spet jaz rit ven vlečem?!«

-»Daimien, dej prosim vsaj mal tiše, al' vsi zijajo...«

»Tiše?!

Tiše bi rad?

Veš kaj? Jebi se!

Jebi se ti, jebejo se naj tvoje babe, jebe se naj vsa tvoja pofukana golazen, ki si jo pr'vleku sem!«

Jezno je odrinil stol, pograbil plašč in brez dodatnih besed, razočaran odšel iz gostilne.

Mah... Sranje.

Iz mize sem k sebi potegnil pepelnik in si v tišini prižgal cigaret. Pogled mi je odtaval skozi okno od koder so se, izza temnih oblakov, ki so napovedovali nevihto, v prostor prebijali zadnji sončni žarki in medlo osvetljevali zaprepadene obraze gostov, ki so nevede prisostvovali vse prej kot pa mirnemu odhodu mojega najboljšega prijatelja...

»Kaj je? Kaj zijate?«

Itak niso dolgo časa... Kot vsak podoben dogodek, tudi ta ni pustil trajnejšega pečata; počasi so se, eden za drugim, spet začeli posvečati svojim mislim in pijači, ki je bila pred njimi...