Leto sanj.

"Drevje se je divje upogibalo in se z bujnimi vejami skoraj dotikalo suhih, razpokanih tal.
Na nebu je bilo opaziti veliko maso težkih, temnih oblakov, ki so se kotalili tako blizu, da bi se jih lahko skoraj dotaknil...

In potem se je vsulo.
Iznenada.
Nevihta je prišla tiho, kakor berač skozi zadnja vrata.

Voda, ki se je zbirala v majhnih kotanjicah poleg njega, je vzrajno iskala pot skozi suho, neobljudeno zemljo in ko jo je tako gledal, je prvič po dolgem času na njeni gladini zopet zagledal samega sebe...
Tu pa tam so že nastajali majhni potočki, ki so polagoma začeli dolbsti prve jarke.
Hotel se je premakniti, da mu voda ne bi zmočila hlač...
"Brez veze..."; zopet se je prepustil dežnim kapljam, ki so se nemo ovijale okoli njegovega telesa.

Ponošen usnjen jopič iz govejega usnja je samo še delno ščitil telo pred invazijo dežnih kapelj.
Ne razmočene hlače, ne vlažni vojaški škornji mu niso prišli do živega; v srcu je bilo še vedno toplo...
Kot da bi se vsa energija iz strel, ki so švigale po nebu, počasi stekala skozi srce, naravnost v njegovo dušo.

A za to mu ni bilo niti najmanj mar... naslonil se je nazaj na staro, z mahom prekrito drevo in začel počasi zavijati tobak v vlažen papir.

»Zadnja...« je pomislil...

Prasnil je vžigalico ter si v zavetju klobuka, ki si ga je malo pred tem snel z glave, prižgal cigareto. Hlastno je potegnil in poslal prvi dim v tole novo jutro.
Dež je polagoma ponehaval; bil je že čas... Mišice so ga bolele in rana na roki ni izgledala nič kaj preveč zdravo. Če si je ne bo kmalu oskrbel, bi se znala zagnojiti...

Prav dobro je vedel, kaj lahko topovski šrapnel naredi mehkemu človeškemu tkivu. Tudi sam je sodeloval pri amputaciji ničkoliko nog in rok; vsake toliko so ga zdravniki v zaledju kar na silo zvlekli v bolniški šotor, da je poprijel ranjence.

Na hrup in kričanje se človek navadi, na smrad ne... Gangrena je pomenila smrt...
"Kdo sem, da ji ubežim?"
..."

Vojaško pokopališče Loče, SI

 Leto sanj - v nastajanju...