Ritem srca.

Prodajala je obleke.
Z objokanimi očmi... jaz pa sem opazoval njeno rit.
Bilo mi je vseeno za njeno bolečino.

Naslonil sem se na mizo, prekrižal noge in čakal, da jo mine...
Opazila je in zadržala svoj pogled na mojem.

Prišla je poleg.
"Bo v redu? Mu je prav?"
-"Ja. Super je..." sem odvrnil, "sam jo ne bova vzela... Se je šel preobleč', da bo lahko še čevlje sprobal..."
"Aha... Okej..."
-"A je res?" sem vprašal...

Obstala je in se mi zopet zazrla v oči.
Pogum in moč...
Itak.
To sem opazil prvo sekundo, ko sem jo zagledal...

"Gospodična, a lohk mal tle pomagate?"

Še enkrat sva se spogledala in nato odšla vsak k sebi; ona do rahlo nejevoljne Ljubljančanke, ki se je ubadala s kupom moških puloverjev, jaz do bodočega ženina, ki je v novi obleki sijal kot najlepša triglavska roža...

...

Življenje...

Ene stvari vedno ostajajo iste...

Tebi, Danč, pa srečno... :)