Prijatelji.

Verjeli ali ne, je to tema, o kateri najraje ne bi pisal. 

Pa vendar...

Vedno sem verjel, da se vse zgodi z razlogom in prepričan sem, da se bo čez čas pokazalo, da tudi s to zgodbo ni bilo nič drugače...

Nekateri mi bodo zamerili, nekateri samo zamahnili z roko v smislu: "Ah, lej, spet nekaj naklada...", velika večina pa bo vseeno to zgodbo vzela za tâko kot je - kot iskreno izpoved nekoga, kateremu verjamejo in zaupajo.

Vsi vemo, da se o ljudeh marsikaj govori; vedno se je in vedno se bo.

Vem, da se za mene naprimer govori, da sem samosvoj; da si upam, tam kjer to ni ravno običaj ali navada...

In pa da ne upoštevam pravil in sem nasploh nekako čuden. 

Čeprav lahko rečem, da je večina teh trditev, hvala bogu, na nek način pravilnih, je vseeno v mojem življenju ena stvar, za katero pa sem prepričan, da marsikdo ne ve, da je v meni...

Naj se sliši še tako čudno, moram priznati, da mi je bilo vedno hudo pri srcu, ko sem opazoval, v kaj se nekateri spreminjajo... Zaradi tega razloga sem kdaj pa kdaj šel celo tako daleč, da sem zavestno odigral vlogo, ki jih je jezila... Redki so opazili v meni svoj odsev...

Včasih sem postal ošaben snob, včasih poduhovljen guru, na vsake toliko kurbir, pa zblojen umetnik, osamljena duša, večni romantik, itd., itn.... 

Dejstvo je, da me nikoli ni kaj prida brigalo, kaj si ljudje mislijo o meni in ravno zaradi tega so bile te vloge kot srajca, ki jo zjutraj oblečem - ko so dosegle svoj namen, sem jih preprosto slekel in vrgel za cesto.

Ne me narobe razumeti; vsi vi mi pomenite več, kot vse zlato na svetu in rad vas imam, kot samega sebe... kar v praksi pomeni, da kar precej... :)

Verjemite mi, da nikogar ne želim spreminjati in da vas imam rad točno take, kot ste....

Navkljub temu pa mi ni vseeno, ko gledam kako nekateri počasi utapljate vaše otroške sanje, ki vas delajo tako posebne...

Vem, da ni vse tako preprosto, kot se zdaj mogoče sliši in da ima vsak svoje probleme in težave, vendar mislim, da to vseeno ni razlog, da se odpoveste svojim strastem in začnete zapadati v svet materializma in igranih čustev.

Velikokrat sem že povedal, da se v tem življenju živi samo enkrat. Najslabše pa postane takrat, ko se začne človek švercati na svoj račun...

Nikar, prijatelji moji.

T.S.