Plesna dvorana.

Poslušal sem vaju, vmes pa opazoval kapljice hladnega cabarnet souvignona, ki so polzele po sicer brezmadežnem kozarcu in razmišljal o tem, kako se vse ponavlja; sedeli smo sami - okroženi z neznanimi obrazi in srečnimi ljudmi...

...

Odplaval sem...
Drsel sem po zguljenem hrastovem parketu in v ušesih mi je namesto žalostnega glasú, zvenela umirjena glasba neznanega izvora, ti pa si me medtem ves čas krčevito držala za roko in mi nekaj časa zrla v oči, večinoma pa vseeno v stopala, ki so se nažalost obnašala, kot da sploh nikdar niso bila moja... Oh, svet...

Ustavila si se; tudi jaz... brez tebe ni šlo. 

Še vedno si me držala za dlan, še vedno si iskala čer iz katere naju ne bi odplaknilo...

Bil sem omamljen od tvojega pogleda in vse, kar sem si želel je bilo to, da bi zaustavil solze, ki so začele drseti po tvojih nežnih licih...

Prižgale so se luči in tebe ni bilo več. Odšla si, ker nisi potrebovala sprememb, nisi želela prilagoditve... Jaz pa sem ostal, ker nisem zmogel brez svobode in nisem znal brez ljubezni... 

...

-"Tone, pojdiva... Tomaž, mora jutri v službo..."

"Nehaj pa pejt po kavo!  ...Boštjan... dejva še en deci..."

-"Tone, prosim te... Pa Tomaž mu je ime..."

...

"Ste pripravljeni?
Dlan v dlan, drugo roko na bok in pazite na položaj! In za božjo voljo ne stojte mi vendar tako narazen!
Saj vas ne bo ugriznil!
V redu... Tako je že bolje...
Sedaj pa poslušajte ritem... Je malce poseben, ampak mislim, da bo šlo... Ne pozabite, da smo to že vadili in nam je šlo prav super...
Vse, kar morate storiti je to, da se sprostite in poslušate...
Noge se vam bodo same premaknile, ko bo čas za to...
Tako... Sprostite se in poslušajte...

Smo sedaj pripravljeni?
Okej...
Dajmo zdej...
Ena in ena, in ena in dva, in ena in tri... In tik in tak in tik in tak... tik... tak..."