Sami norci.

PRH 1.1, Tolmin, SI

Kot ste verjetno v preteklosti že opazili, oči vašega priljubljenega kradljivca časa na svet gledajo iz svojega zornega kota; stavba katere del sem, je mogoče mestoma res malce udarjena in na čase strašljiva, vseeno pa to večine ne odvrača, da se ne bi v njej počutili vsaj dobrodošlo, če že ne popolnoma domače...

Poglejte naprimer odnos do ljudi...

Kar se tega tiče, bi marsikdo lahko rekel, da sem sebičen... Kar pa ni čisto res... Če bi se mene vprašalo (kar se pa večinoma vseeno ne zgodi; konec koncev pa mi tako tudi ustreza), bi se prej strinjal z izjavo, da sem izredno sebičen.

Ne samo vi, tudi sam sem se dostikrat vprašal, čemú je tako?

In sem prišel do naslednje ugotovitve: živim življenje, ki je rahlo odmaknjeno od normativov, ki prevladujejo v naši družbi. 

Npr. popolnoma noro se mi zdi, da bi se že v ponedeljek odločil, kaj bom v petek jedel za večerjo...

Vam tudi? Verjetno...

Ampak razlika pri meni je v tem, da žal (večinoma pa vseeno na srečo), mečem tudi vse ostale stvari v ta isti koš... 

"A greva v soboto na biljard?"

-"Težko rečem..." 

"Zakaj?" 

-"Zato, ker so se moje psihokinetične sposobnosti pred dobrimi tridesetimi leti nekako izgubile na poti v maternico, rezultat tega pa je bil, da sem na svet privekal brez njih in imam sedaj nekako težavo, da bi že v sredo vedel, kaj mi bo pasalo v soboto... Razumeš?"

-"Ne." 

Kaj čem zdaj? :)

Jah, nič veliko... Upam samo, da ne bo kake večje zamere...

Je pa vseeno nekaj, kar nekako ne morem čisto zapakirati v te okvire... in sicer so to dogovori, ki jih sklenem z mojimi najljubšimi prijatelji, katere sem imel vedno rad in mi že od vedno prinašajo veselje in srečo v sicer dokaj pestro in razburkano življenje.

Žal je tako... Določene vezi so vedno žive in jih tudi najtežje preizkušnje ne morejo pretrgati... Zato je druženje z njimi vedno dobrodošlo in če čas dopušča tudi vedno izkoriščeno...

Vseeno pa lahko rečem, da se v globalu nekako držim filozofije, ki ji ljubeče rečem "človek trenutka".

To v praksi pomeni, da do ljudi odhajam zaradi tega, ker si zaželim njihove bližine in ne zaradi tega, ker bi bil pa mogoče res že čas, da jih obiščem... Velikokrat se tudi npr. zgodi, da šele v soboto ob 8-ih zjutraj pokličem, če bi kdo šel ob 9-ih z mano na Gorjance ali pa na kolo...

Pa tudi to, da se šele ob 10-ih zvečer dogovarjam za kavo ob 11-ih... Čemú ne, vas vprašam?

Verjemite mi, da so taka spontana srečanja vedno prežeta z neizmerno količino dobre volje in nepopisnim veseljem... In to je ves razlog, čemú...

Za konec vam bom vsem rekel samo tole:

nikoli, ampak res nikoli ne moremo vedeti, kdaj se nam bo čas iztekel...

In zato je moje mnenje, da ljudje ne bi smeli izgubljati časa s prilagajanjem eni drugim in slediti nečemu, kar je že dolga leta zasidrano v kulturi, kateri pripadamo...

Saj veste... najslajši poljub je vedno ukraden.
Če ne drugje, pri meni je bilo vedno tako... Še posebej, če so v ozadju igrali Bad religion... :)