Spomini.

Naravnost krasno...

Kaj mi je sedaj bilo tega treba?

Vse, kar sem hotel, je samo v miru premakniti omaro, da bi lahko pritrdil obrobo na steno...

In kot zanalašč je bila pretežka in sem moral zložiti ven vse tisto, kar jo je delalo nepremakljivo.

In sedaj sem tu; sedim na tleh in nočem vstati.

Kaj šele delati...

Vem samo to, da mi ne paše.

Ne pašejo mi pisma, ne pašejo razglednice, ne pašejo spominki.

Mar bi jih zmetal proč...

Vse te pečate, vse te besede, vse okrušene sveče in vse polomljene race...

Čemu zdaj gledam v brezglavega snežaka?

Čemu v s solzami zapečatena pisma?

V s poljubi okrašene razglednice?

Kaj mi bodejo s parfumi odišavljena sporočila?!
Kaj mi sploh bodejo spomini, za vraga?!
Maahhh...

...

Za sabo zaprem vrata.
Odprem si pivo in prižgem star cigaret...
Na zdravje, pozabljena preteklost!
Na zdravje in počivaj do konca.