Cigani, potepuhi in tatovi.
Vsake toliko storim kaj resnično butastega.
V katero kategorijo torej spadam?
Presodite sami...
Pred dnevi sem po dolgem času ponovno srečal Godota.
Mirne duše lahko rečem, da je bilo vse skup izredno zategnjeno in prisiljeno...
Naj razložim...
Bilo je po koncu predstave in stal sem na izhodu iz dvorane. In takrat sva se zagledala. Postala je malce nervozna, vendar se je dokaj hitro opomogla. Obrnila se je nazaj k znancem, a je "težava", kako zapustiti stavbo, še vedno obstajala...
Priznam, da se mi je bilo nekako res težko izogniti; če je hotela oditi, je preprosto morala mimo mene...
In tako sem lepo mirno počakal.
Seveda smejoč... :)
Prav zanimalo me je, kaj se bo zgodilo.
Ni bila sama; to sem prvo opazil.
Sedela je na popolnoma istem vlaku, iz katerega je pred časom, nekaj postaj nazaj, izstopila. Priznam, da je bil šok popoln.
Ni mi bilo potrebno gledati kompozicije, da bi to spoznal... Dovolj je bilo, da sem jo pogledal v obraz.
Oči, sem videl, so bile še vedno iste, poteze brez kakršnekoli spremembe... WTF?!
-"Živjo..."
Zavlačeval sem... Z besedami, pogledom, izrazi... postal sem cigan, ki jo je zamotil, medtem, ko so drugi kradli...
V trenutku sem opazil, da je želela biti spontana, vendar je kaj kmalu ugotovila, da je brez veze, zato je preprosto prenehala.
Še čestitka, ki mi jo je nato izrekla ob rojstnem dnevu je bila samo še ena izmed vljudnostnih fraz, ki jih ljudje iz navade izrekajo med sabo...
Nič ne de... Tudi sprejel sem jo kot tâko.
Kmalu zatem je pozvonilo in vlak je odpeljal...
Na peronu je ostalo samo še nekaj rep in potepuh, ki je v rokah držal ukradeno dušo. :)
Srečno, Godot.
"V življenju obstaja pet stvari, ki se ne morejo vrniti:
kamen, ko se ga enkrat vrže,
beseda, ko se jo enkrat izreče,
priložnost, ko je bila enkrat izgubljena,
čas, ki je minil in
ljubezen za katero se nisi boril..."
neznani avtor
Naj vas ta sposojena misel nauči, da nič na tem svetu ni samo po sebi umevno...
V katero kategorijo torej spadam?
Presodite sami...
Pred dnevi sem po dolgem času ponovno srečal Godota.
Mirne duše lahko rečem, da je bilo vse skup izredno zategnjeno in prisiljeno...
Naj razložim...
Bilo je po koncu predstave in stal sem na izhodu iz dvorane. In takrat sva se zagledala. Postala je malce nervozna, vendar se je dokaj hitro opomogla. Obrnila se je nazaj k znancem, a je "težava", kako zapustiti stavbo, še vedno obstajala...
Priznam, da se mi je bilo nekako res težko izogniti; če je hotela oditi, je preprosto morala mimo mene...
In tako sem lepo mirno počakal.
Seveda smejoč... :)
Prav zanimalo me je, kaj se bo zgodilo.
Ni bila sama; to sem prvo opazil.
Sedela je na popolnoma istem vlaku, iz katerega je pred časom, nekaj postaj nazaj, izstopila. Priznam, da je bil šok popoln.
Ni mi bilo potrebno gledati kompozicije, da bi to spoznal... Dovolj je bilo, da sem jo pogledal v obraz.
Oči, sem videl, so bile še vedno iste, poteze brez kakršnekoli spremembe... WTF?!
-"Živjo..."
Zavlačeval sem... Z besedami, pogledom, izrazi... postal sem cigan, ki jo je zamotil, medtem, ko so drugi kradli...
V trenutku sem opazil, da je želela biti spontana, vendar je kaj kmalu ugotovila, da je brez veze, zato je preprosto prenehala.
Še čestitka, ki mi jo je nato izrekla ob rojstnem dnevu je bila samo še ena izmed vljudnostnih fraz, ki jih ljudje iz navade izrekajo med sabo...
Nič ne de... Tudi sprejel sem jo kot tâko.
Kmalu zatem je pozvonilo in vlak je odpeljal...
Na peronu je ostalo samo še nekaj rep in potepuh, ki je v rokah držal ukradeno dušo. :)
Srečno, Godot.
"V življenju obstaja pet stvari, ki se ne morejo vrniti:
kamen, ko se ga enkrat vrže,
beseda, ko se jo enkrat izreče,
priložnost, ko je bila enkrat izgubljena,
čas, ki je minil in
ljubezen za katero se nisi boril..."
neznani avtor
Naj vas ta sposojena misel nauči, da nič na tem svetu ni samo po sebi umevno...
Komentarji