Feniks.

Že od začetka srednje šole je moje življenje nekako neustavljivo povezano z glasbo.
Začelo se je s tistim trenutkom, ko mi je nekega čisto običajnega popoldneva, na avtobusni postaji pred brežiško gimnazijo, popolni neznanec pred nos porinil slušalke walkmana rekoč: "Stari, to preprosto moraš slišat..."

Sliši se neverjetno, vem... :)
Ampak zgodilo se je točno tako... Včasih se sprašujem kako to, da se mi sploh dogajajo take in podobne stvari... Res... Sploh ne bi verjeli koliko jih je, če bi vam za vse povedal...
Kakorkoli že, prijel sem slušalke in poslušal.
Vse skup je bilo nekako podobno tistemu odlomku iz filma Garden state, ko Andrew prvič zasliši The shins iz slušalk, ki mu jih je dala Sam, medtem ko sta čakala na pregled pri mestnem zdravniku...
Natalie Portman z najlepšim nasmehom, kar ga premore filmski svet... in iz njenih ust: "It'll change your life, I swear..."

It did... :)

Kakorkoli že, razlog, da sem se sploh odločil pisati o tem, za vas verjetno dokaj nepomembnem trenutku mojega življenja, ne tiči v potrebi, da me pobliže spoznate, ampak predvsem v tem, da razdrmam čustva tistih, ki po koncu tega sestavka, verjetno niti približno ne bodo razumeli, kaj sem sploh hotel povedati...

V glavnem, že kar nekaj časa z zanimanjem spremljam, kako se zadnjega leta dni v medijih pojavljajo glasbeni izdelki praviloma dokaj nepoznanih slovenskih (lokalnih) rock skupin. Pesmi, ki varijajo od popa do klasičnega rocka, metala, punka, HC-ja... oz. pesmi, ki spadajo v zvrsti, za katere sploh še slišal nisem, da obstajajo... Kar bi konec koncev lahko pomenilo tudi to, da sem pač preprosto nerazgledan in na žalost glasbeno zastarel. Verjetno... kaj jaz vem...

Konec koncev pa to za mojo prihajajočo tezo niti ni tako zelo pomembno...
Naj pojasnim...

Opazil sem, da nekateri bendi navkljub vsemu angažiranju, lobiranju in nagovarjanju svojega bližnjega občestva nikoli ne uspejo globlje poseči v slovenski oz. tuji glasbeni prostor...
Čemú je tako?
Toliko vloženega truda, toliko snemalnih ur, intervjujev, glasovanj, poznanstev na radiih, pri producentih, novinarjih... na koncu pa v 99% nobenega večjega uspeha...
Kje je torej razlog?

Moja logika je bila vedno enaka... preprosto pišejo zanič glasbo.
In?
Kaj sedaj?
A naj sedaj nehajo pisat, ustvarjat?
Itaq, da ne...
Saj jih vendar veselí...
In to podpiram. Vedno sem in vedno bom.
Ni pa potrebno za uspeh prodajati svojih teles, svojega intelekta ali svojega ponosa.
Ni vredno, verjemite mi... Vidim v ljudeh, da je temu tako...


Dragi moji nadebudni kolegi soustvarjalci... 
Preprosto pustite svoji glasbi, da zaživi samostojno ... Če bo dobra, bo zacvetela, če ni, bo umrla.
Tak je naraven tok.
Dobre stvari same najdejo pot do poslušalcev...
Slabe pa samo do par bližnjih prijateljev, ki jim je nerodno pokritizirat vaš komad...
Pač... tâko je življenje...

Ampak enkrat...
Enkrat se bo pa pojavilo nekaj, kar bo vžgalo... Samo, da se to lahko zgodi, je včasih pač potrebno zažgati par starih stvari... Par pesmi za katere je škoda reči, da so pesmi... Samo tako se bo iz pepela lahko dvignilo kaj boljšega in lepšega.
Nekaj, kar bo zaživelo...
Nekaj, kar bo lahko tudi vam za vedno spremenilo življenja.