Silvestrski poljub.

Ne spomnim se, da bi odrasel...
Preprosto sem se nekega jutra zbudil in ugotovil, da nisem več isti... Svet ni bil več isti...

...

Sedél sem na tleh in zlagal nogavice.
Poleg mene je zvonil telefon. Telefon, katerega sem sam prebarval na živo rdeče in na katerega se tolikokrat sploh oglasil nisem...
Tudi takrat je bilo tako; pustil sem ga, da je odzvonil, se vstal, vzel bundo, nekaj piškotov in se odpeljal.
Bil je silvesterski večer in bilo mi je vseeno...

Ustavil sem se šele na nekem postajališču za avtocesto, nekje globoko v Avstriji...
Tudi telefon je čez čas nehal brneti in vse kar je bilo slišati je bila le glasba, ki se je tiho razlegala iz zvočnikov.
Stopil sem ven, nekaj časa gledal predse, nato pa se vsedel poleg avta.
Nisem razumel svojih občutkov...
"O, Bog, kje sem..."
Ozrl sem se kvišku in strmel v snežinke, ki so počasi naletavale... Nisem razumel svojih dejanj...

Na avtocesti ni bilo nobenega... bil sem sam.
Spomnim se, da sem poslal SMS deklici v Anglijo; ne vem, ali mi je odpisala ali ne... Ni bila moja, vem pa da sem jo imel rad... In jo imam še dandanes...

Čez čas sem se vstal.
Otresel sem snega in se odpeljal dalje.
Bil sem pomirjen..

Pred Dunaj sem prišel par minut do novega leta.
Ko je odbila polnoč, sem bil še vedno na vpadnici v mesto, v avtu, ampak nisem bil več sam.
Okoli mene je bilo morje avtomobilov in vsi smo se režali, si pošiljali poljube in si hupali.
Nad mestom je žarel ognjemet in vse kar sem čutil je bila samo neizmerna in nepopisna sreča, da sem tu...
Da sem živ!
In da čutiim.
Da lahko še vedno čutim...

Parkiral sem nekje sredi mesta in se peš odpravil po neznanih ulicah. Čez nekaj časa sem zavil v nek hotel in se vsedel za šank.
Medtem, ko sem si s sposojenimi vžigalicami prižigal cigaret in čakal na gin-tonic, sem se ozrl okoli sebe...
Glasbe nisem poznal, bila pa je prijetna.
Pristal sem sredi novoletne študentske zabave, ne da bi jo sploh iskal.
In takrat me je polila... Na srečo z vodo, tako da sem bil v eni uri že popolnoma suh.
Mislim, da se mi je opravičevala, vendar je tudi ona kmalu opazila, da jo popolnoma nič ne razumem in se ji samo butasto režim...
"I'm from Slovenia..."
-"Was?"
"I'm... Ahh.. Never mind..." :)
Bilo je preglasno. Obrnila se je, da bi odšla...
Zastala je... Obrnila se je nazaj, me poljubila v kot ustnic in nato za vedno izginila.