Internat.

Vsako jutro zapiram oči. Stari svet... Vedno stari svet žari pred menoj.

Če sanjam v dvoje, se ne zbudim. 23. Varuje me listje, ki vene s teboj.

Poskušam dobro, poskušam slabo, življenje pa še vedno teče, kakor da se ni nič zgodilo. Vsaka odločitev, ki jo sprejmem, prav ničesar ne spremeni. Zgradil sem jez, voda pa vseeno divja skozi, kot da ta sploh ne obstaja. Preprosto ne razumem...

...

Rekli so mi, da bom spremenil svet.
Naj bi spremenil svet pa še svojega ne morem...
Mislim, WTF?!
Čemú sploh naj bi spreminjal svet?!

Who died and made ME a king?! 

Sedel sem na travi.

Pred internatom.

Gledal predse in razmišljal na katerem kupu smeti bo pristala miza na kateri sem pustil del sebe. Del, ki itak ni bil nikoli zares sprejet... Spominjam se pogleda, spominjam misli: 

Go. Go and never come back!

...o, marija... kako davno je bilo že tega...

Vmes sem odrasel, se zresnil, se prilagodil.
Sam ne morem verjeti, kako zelo...
Postal sem ujetnik svojih lastnih besed in misli.
Kako neverjetno lepo sem si zakompliciral življenje...
Ukvarjal sem s stvarmi, ki mi niso prinašala zadovoljstva, pisal stavke, ki so bili brez pomena. Vzeto mi je bilo upanje, vzeta sreča, vzeta vera.
In potem sem razmišljal kdaj bom zopet zbral pogum in se vlegel pod giljotino, ki že od rojstva stoji pripravljena zame...
Razmišljal, kaj sploh še počnem tu?!

Skoraj ničesar več nisem imel, a vseeno še dandanes ponosno stojim na robu in vpijem: "Fuck this world!"

Ker nekaj še vedno imam...
Nekaj, kar mi nihče več ne more vzeti...
Izbiro, dragi moji...
Jebeno izbiro!